Tokrat smo se odpravili na Kočevsko, področje, za katero lahko skoraj z gotovostjo rečemo, da nam je od vseh najmanj poznano, oziroma se na hitro zapeljemo mimo na poti na Hrvaško.
Naša prva postaja je bilo mesto Kočevje, mesto ob reki Rinži, z nekaj več kot 8.000 prebivalci. Tu sta se nam pridružila vodnika, Janez in Mirjam in nam na kratko predstavila glavne znamenitosti, potem pa smo se odpravili v Pokrajinski muzej, kjer smo izvedeli vse o bogati zgodovini mesta in celotnega področja Kočevske.
Sledil je bolj naravoslovno obarvani del ekskurzije, ki smo jo začeli ob Kočevskem jezeru, ki je nastalo na opuščenem dnevnem kopu kočevskega rudnika. Tam smo se okrepčali z malico in se nato odpravili naprej na ogled gozdov v Rogu, kjer smo se najprej ustavili pri grobišču pod Krenom, zloglasnem mestu povojnih pobojev. S tega žalostnega kraja nas je pot vodila naprej do ostankov žage na Rogu in kraljice Roga, debele jelke, vseskozi ob zanimivih pripovedih obeh vodnikov. Beseda je neizogibno nanesla tudi na medvede, s katerimi se kot gozdarja pogosto srečata in na dogodivščine v zvezi z njimi. V popoldanskem času smo se zapeljali v Kočevsko Reko, kjer smo najprej obiskali Cerkev sv. Janeza Krstnika, posvečeno leta 1999 in postavljeno na mestu, kjer je stala prejšnja, baročna cerkev. Notranja oprema je delo domačina, kiparja Staneta Jarma in vitraži Marka Jermana. Ohranilo se je tudi nekaj dragocenih kipov iz stare cerkve. Pred cerkvijo stoji več kot 400 let star orjaški oreh s kamnito mizo pod njim. Na kocu smo se zapeljali še skozi Gotenico, kjer je do osamosvojitve delovalo najbolj varovano vojaško območje in podzemsko zaklonišče v Sloveniji. Leta 1990 je na tem območju deloval vadbeni center slovenske vojske in specialne policije. Na poti nazaj do Kočevja smo se vozili mimo opuščenih kočevarskih vasi Borovec, Rajhenav, Onek in drugih, ki so jih nekdaj naseljevali večinoma Kočevski Nemci in izvedeli še več o žalostni usodi njihovih prebivalcev. Prijeten dan smo zaključili s poznim kosilom in se polni vtisov odpeljali proti domu.
Navdušila nas je prostranost kočevskih gozdov in gostoljubnost ljudi in mnogi smo si obljubili, da se zagotovo vrnemo, saj je ostalo še veliko neodkritega.
