Logo MojaObčina.si

Bled

DANES
33°C
16°C
JUTRI
33°C
17°C
3256

Člani Turističnega društva Bled na ekskurziji v Reziji

Mesec maj je za člane Turističnega društva Bled že vrsto let čas za  enodnevno strokovno ekskurzijo v eno od slovenskih pokrajin. Tokrat smo pokukali preko meje, k zamejskim Slovencem v Rezijo. 

Pot nas je zjutraj vodila po nam dobro znani Gornjesavski dolini in po dveh urah vožnje smo preko Kanalske doline in ob reki Tilment prispeli do mesta, kjer se rečica Rezija izliva v večjo sestro ter zavili v čudovito gorsko dolino Rezijo. Rezija je zaradi naravnih pregrad ločena od slovenskega narodnega zaledja. Cela deželica je le ena dolina; okoli in okoli jo obdajajo visoke planine. Zaradi njene zaprtosti so se tukaj ohranili posebno narečje, stari običaji in druge posebnosti. Te kraje sta močno zaznamovala tudi katastrofalna potresa poleti in jeseni leta 1976. Najprej smo obiskali kulturni dom, kjer so nam na izjemno zanimiv in tudi zabaven način predstavili življenje tamkajšnjih ljudi, njihov jezik, kulturo in plese. V vasi Solbica, ki še danes ohranja arhitekturno podobo stare rezijanske vasi, smo najprej obiskali vaško cerkev, ki je bila v potresu tako poškodovana, da je bila do obnove zaprta celi dve desetletji. Omenjeni potres je zelo spremenil tudi pokrajino te male doline, saj so bile praktično vse vasi, razen že omenjene Solbice, zgrajene na novo. Ogledali smo si Muzej brusačev, nekoč zelo znane in cenjene rezijanske obrti. Marsikdo se še prav dobro spomni teh potujočih mojstrov, ki so poleg tega, da so nabrusili nože, škarje in kar je še takega, popravljali piskre, dežnike in drugo. Obiskali smo tudi Muzej rezijanskih pravljic in obudili tudi spomin na “naše” Zverinice iz Rezije.

V popoldanskem času smo zapustili Rezijo in se napotili proti Karnjijskim alpam, v kraj Sauris, na robu italijanskih Dolomitov. Do njega vodi precej adrenalinska cesta, njegova izoliranost pa nam porodi občutek, da se je tukaj čas skoraj povsem ustavil. Sauris oziroma Zahre, kot mu rečejo domačini nas je očaral s  pravljično kuliso skalnatih gorskih vrhov, z alpskimi kočami, ki se vzpenjajo po pobočjih in umetnim jezerom Lago di Sauris. Jez, zgrajen leta 1948 je bil s svojimi 136 metri največji jez v Evropi po drugi svetovni vojni. Gradilo ga je tudi 300 novozelandskih vojnih ujetnikov, potok Lumiei pa je ob zajezitvi zalil vas La Maina. Značilna za kraj je tudi samosvoja govorica tamkajšnjih prebivalcev. Ti namreč ne govorijo italijansko, ampak nemški dialekt, ki se je v gorski izolaciji obdržal in izoblikoval iz govorice kmetov, ki so tja prišli sredi 13. stoletja. Odkrili smo tudi, da je ta kraj pravo gastronomsko in umetnostno središče. Po tradicionalnem kosilu smo se odpravili na obisk pršutarne, kjer pršut pripravljajo na poseben način, z dimljenjem in sirarne, kjer so nam predstavili postopek izdelave različnih tipov sirov iz mleka krav, ki se pasejo na okoliških visokogorskih planinah.  Lokalna vodnica nam je poleg navedenega predstavila tudi njihovo turistično posebnost - razpršen hotel, kot primer povezovanja in sistem podeželskega managementa, pri katerem se je več poslovnih dejavnosti povezalo v enovito turistično storitev.

Še enkrat vožnja po ozki cesti, kjer si sledijo prepadi in predori, mimo slikovitih vasic Ampezzo in Tolmezzo in povratek proti domu, kamor smo polni prijetnih vtisov prispeli v večernih urah. 

Všečkaj objavo

Oceni objavo

Število glasov: 0

Oglejte si tudi