Konec aprila ali začetek maja sta že tradicionalno meseca, ko se člani Turističnega društva Bled odpravimo na strokovno ekskurzijo in poskušamo odkriti in spoznati nove, nam manj poznane kraje v Sloveniji, ki nas vedno znova presenetijo in očarajo.

Tokrat smo si za naš cilj izbrali Belo Krajino, zbralo pa se nas je kar za dva avtobusa. Na pot nas je v jutranjih urah pospremilo deževno aprilsko vreme, vendar bolj kot smo se bližali našemu cilju, bolj prijazno je postajalo tudi vreme in na našem prvem postanku ob izviru reke Krupe nas je že pozdravilo sonce. V tipični belokranjski vasici Krupi pri Semiču privre na dan istoimenska reka Krupa, ki je eden najlepših in najpomembnejših slovenskih kraških izvirov. Je tudi življenjski prostor človeške ribice in v Sloveniji edino znano nahajališče jamske školjke Congeria kusceri. Prijazni domačini na  turistični kmetiji Cerjanec so nam postregli s tradicionalno malico in nam nato pokazali še njihov muzej, staro belokranjsko hišo s črno kuhinjo in številnimi predmeti ter zbirko tipičnih belokranjskih vezenin njihove stare mame Olge. Izvedeli smo tudi nekaj o pomembnem vaščanu Janku Lavrinu.

Pot nas je nato vodila do Krajinskega parka Lahinja, kjer smo spoznali zanimivo gospo Vero Vardjan, ki nam je predstavila park in druge posebnosti te pokrajine, med drugim smo spoznali tradicionalni instrument gudalo.  Osupnila nas je tudi njena zgodba, kako je preživela udar strele in kako se je z močno voljo kljub slabim napovedim zdravnikov ponovno postavila na noge. Blizu Metlike smo se ustavili v romarskem središču Tri Fare v Rosalnicah. Romarski kompleks sestavljajo tri gotske cerkve, stisnjene znotraj visokega pokopališkega obzidja, ki je verjetno deloma še ostanek protiturškega tabora in so svojevrstna posebnost sakralne gradnje in umetnosti na Slovenskem in širom sveta. Na kratko smo se ustavili tudi v Vinici, rojstni vasi našega pesnika Otona Župančiča, kjer je v njegovi rojstni hiši zelo lepo urejena zbirka o njem in ostalih pomembnih belokranjcih. 

V popoldanskem času smo se v vasi Radovica ustavili v priznani domačiji Bajuk, kjer so nam postregli z okusnim kosilom. Poskusili smo domače belokranjske dobrote in kasneje v kleti tudi njihova odlična vina. Manjkala seveda ni tudi belokranjska pogača, za katero je gospodinja domačije dobila zlati znak kakovosti. Vrhunec popoldneva pa je bil obisk osnovne  šole Bistra buča, ki nam je na zelo zabaven in humorističen način pričarala pouk iz šesdesetih let prejšnjega stoletja in kjer smo preverili tudi naše znanje o Beli Krajini. Ob koncu smo prejeli spričevala, nekateri z boljšimi, drugi s slabšimi ocenami, vendar vsi nasmejani in dobre volje, saj se je večina še dobro spomnila časov, ko je pouk potekal na tak način. Domov smo se vrnili polni vtisov in navdušeni nad lepoto pokraijine ter prijaznostjo domačinov.