Skupnost Srečanje je terapevtska skupnost, ki je namenjena ljudem na družbenem robu, ki so se tam znašli zaradi različnih težav, predvsem zaradi različnih zasvojenosti. Namen Skupnosti Srečanje je pomagati ljudem na poti zdravljenja zasvojenosti. V Sloveniji obstaja že več kot 20 let. Prvi tovrstni center je leta 1994 na pobudo Slovenske Karitas osebno odprl don Pierino Gelmini v Novi Gorici. Danes v Sloveniji deluje pet tovrstnih skupnosti. Na splošno je znano, da gre za stanovanjski strogo abstinenčni program, ki uporablja hierarhičen model v fazah zdravljenja, ki kažejo na različno raven osebne in skupinske rasti. Pri svojem delu skupnost uporablja različne skupinske procese, ki so v pomoč posamezniku, da se nauči sprejemati pozitivne družbene norme in razviti odgovornost do življenja. Člani skupnosti v svojih odnosih na strukturiran in nestrukturiran način vplivajo na stališča, vedenje in odnos do uporabe drog, alkohola, zdravil ali druge nekemične zasvojenosti. Predvsem gre za ponovno ali na novo pridobivanje tistega, kar je človeku zasvojenost vzela: delovne navade in spretnosti, vrednote, povrnitev telesnega in čustvenega zdravja, funkcionalni življenjski slog in na sploh urejeno življenje. Ko govorimo o Skupnosti Srečanje in tistih, ki so vključeni v skupnost, je treba poudariti, da je v prvi vrsti program namenjen tistim, ki imajo vrsto težav, povezanih z zlorabo različnih substanc. Že nekaj časa pa na vrata skupnosti trkajo in so sprejeti ljudje, ki imajo poleg naštetih tudi druge resne težave, povezane s pravosodnim sistemom, pomanjkanje pozitivne socialne podpore, težave z duševnim zdravjem in druge osebnostne motnje. Edini pogoj, ki ga posameznik mora izpolniti pred vstopom v skupnost, je želja po spremembi svojega življenjskega sloga in pripravljenost na tem trdo delati.
Skupnost Srečanje se močno razlikuje od drugih pristopov urejanja in zdravljenja predvsem v delovanju skupnosti, katere del so predvsem tisti, ki so se odločili za program, v pomoč pa so jim strokovni delavci. Nekateri med njimi svoje znanje črpajo iz osebne izkušnje, drugi pa iz izobrazbe. Vsekakor pa je močno poudarjena samopomoč. To pomeni, da vsak član skupnosti veliko prispeva k procesu lastnega spreminjanja in spreminjanja drugega. Močno sporočilo skupine, ki ga posameznik počasi privzame, je lastna odgovornost za preteklost kot tudi sedanjost in prihodnost. Določene stvari mora posameznik opraviti sam, skupnost pa mu je v pomoč, podporo in spodbudo. Vzajemna samopomoč pa pomeni, da posamezniki, ki so že vidno napredovali, prevzamejo delno odgovornost za skupino in to postane pomemben vidik lastnega napredka.
Kot smo že omenili, gre za poseben način življenja v skupnosti, ki je močno podprt z jasnimi pravili. Vsak dan zajema tri pomembne enote: čas za delo, čas za osebno rast in razvoj (delo na samemu sebi) in čas za počitek. Preko delovnih obveznosti posameznik spoznava in razvija svoje sposobnosti, odgovornost, odnos do orodja in se usposablja za samostojno življenje. Delo na samemu sebi pa pomeni, da posameznik spoznava sebe kot osebo, se sooča s samim seboj in z lastni vedenjskimi vzorci ter se sprejema takšnega, kot je, osebnostno se razvija, premaguje lasne predsodke in občutke manjvrednosti, nauči pa tudi razreševati konflikte na družbeno sprejemljive načine. Vse to ga vodi v osebno rast in odraščanje. Da pa je član skupnosti sposoben uresničevati vse te naloge in slediti intenzivnosti samega programa, je prav tako pomembno, da se odpočije, zato je počitek pomemben del dneva. Nekaterim se zdi nepomembno to poudarjati, toda upoštevati je treba, kdo so člani skupnosti in kakšen način življenja so imeli do prihoda v skupnost. Tudi sam proces vzpostavljanja abstinence privede do nespečnosti in spremembe bioritma, katerega sestavni del je osebni počitek. Nekateri pravijo, da gre za izredno težek in zahteven program. Zahtevnost samega programa pa ni v dnevnem redu in posameznih omejitvah, ampak v tem, da je program usmerjen v spreminjanje človeka kot celostnega bitja: duhovno poglabljanje in iskanje smisla življenja, sreče in vrednot, prepoznavanje samega sebe in sprejemanje svojih omejitev, oblikovanje zdravega in spoštljivega odnosa do telesa ter sprejemanje lastne odgovornosti za drugega, družino in širšo družbo. Iz povedanega lahko sklepamo, da gre za praktičen program, ki zahteva človekova dejanja in ne zgolj lepe besede. Pri dokončnem obračunu z odvisnostjo in preteklim načinom življenja je pomembno tudi trajanje samega programa. Kljub temu, da se posameznik lahko odloči, da predčasno prekine s svojim programom in zapusti skupnost, pa je zelo pomembna dolžina bivanja v skupnosti, ker samo tako lahko preveri svoje rezultate, se nauči vztrajnosti, doslednosti in kljub skušnjavam ter preizkušnjam zna vztrajati. Določene vsebine programa pa lahko osvoji le takrat, ko se žrtvuje in sprejme določene odgovornosti v programu.
Velik delež uspešnosti samega programa lahko pripišemo tudi temu, da je obvezno sodelovanje samih svojcev tistega, ki je v Skupnosti Srečanje. Program ne samo, da nudi podporo, zaupanje in tolažbo svojcem, temveč si tudi prizadeva, da se spreminjajo tudi svojci in tako prispevajo k dobrim rezultatom. Skupnost Srečanje je zastavila tudi poseben del programa reintegracije, ki je namenjen tistim, ki program zaključujejo in nimajo nobene možnosti samostojnega življenja, ali pa ni smiselno, da se po zaključku programa vrnejo v staro okolje.
Zavod Pelikan – Karitas
SKUPNOST SREČANJE
Polje 350
1260 Ljubljana Polje
Pisarna: 030/646-943
Zvone: 031/606-066
Brane: 030/646-947
Lojze: 030/646-940