Tri tedne pred letošnjim dnevom reformacije, nam je v prisotnosti prvega moža slovenske evangeličanske cerkve, škofa mag. Leona Novaka, končno uspelo tudi uradno odkriti novo spominsko ploščo Primožu Trubarju, vsaj po moje, za usodo Slovencev najpomembnejšem gostu Blejskega gradu vseh časov. 

Na spodnjem grajskem dvorišču nas je pred ročno tiskalnico, ki jo je pred dvajsetimi leti postavil prav sam, mojster Janez Rozman. Tu sprejema obiskovalce vseh stanov in od vsepovsod. Na samo njemu dan način jih kot nekaka reinkarnacija Primoža Trubarja seznanja z začetki slovenske tiskane besede, za katero se  moramo zahvaliti prav slovenskemu protestantskemu (luteranskemu) gibanju. Mojster Janez rad pove, da se je v juniju 1561, na 14. dan potovanja iz Tübingena v Ljubljano, v gostilni Cuznar v Podkorenu ustavil Primož Trubar. Gostilničar je na Blejski grad poslal sla z novico o prihodu že tedaj slavnega in le s strani državne in visoke cerkvene, ne pa tudi od deželne oblasti in dobrega dela ljudstva, nezaželenega avtorja prvih dveh slovenskih tiskanih knjig. Na gradu je tedaj letovala turjaška grofica Marija Kristina, žena Herbarda von Auersperga (Turjaškega), novi veri naklonjenega kranjskega deželnega glavarja in hkrati zakupnika blejskega gospostva. Izjemnemu gostu naproti je poslala tri konjenike, ki so uglednega »oporečnika« nato pospremili na grad, kjer ga je gostoljubno sprejela. Naslednji dan ga je po pridigi prevzel prav tako od nove vere ves prevzet grof Moritz von Dietrichstein, zakupnik sosednjega radovljiškega gospostva, ga povabil v Radovljico na kosilo in ga nato pospremil na Brdo pri Kranju…

Blejsko gospostvo je bilo od l. 1004 v lasti knezoškofov in Briksna na današnjem Južnem Tirolskem. Zaradi velike oddaljenosti so ga bili prisiljeni upravljati s pomočjo posrednikov, ki so imeli sedež na Blejskem gradu.  Sorazmerno velika območje je obsegalo ozemlje današnjih blejske, bohinjske in žirovniške ter deloma jeseniške in radovljiške občine. Čeprav je posestvo veljalo za enega najlepših in najbogatejših na Kranjskem, se naravnim nesrečam ter verskim nesoglasjem nemirnega 16. stoletja tudi tu ni dalo izogniti. Najprej je l. 1509 močan potres do tal podrl grad, naslednji dve leti pa je razsajala kuga. V sklopu velikega slovenskega kmečkega upora, boja »za staro pravdo« l. 1515 se Blejci niso uprli briksenskim knezoškofom, njihovim fevdalnim gospodom, temveč radovljiškim meščanom, ker so našim podjetnim kmetom preprečevali trgovino in obrt, kar naj bi bila izključna pravica meščanskega stanu. Za kazen so kot vsi podložniki na Kranjskem zato še dolgo plačevali puntarski davek. L. 1536 je udar strele močno prizadel že skoraj na novo pozidani grad, v naslednjih dveh letih pa so posestvu s požigom polj in gozdov veliko škodo prizadejali Turki. Leta 1542 je toča uničila skoraj ves pridelek, kar je ostalo, pa so pobrali roji kobilic. Zaradi neke epidemije na Jesenicah l. 1572 so blejsko gospostvo popolnoma zaprli, celo podrli most čez Savo Dolinko. V letih 1583 in 1584 je Bohinj prizadela strahovita povodenj. Še bolj kot vse našteto, pa je ta nehvaležni čas z nastopom Martina Lutra razburkal razkol v cerkvi. Protestantsko gibanje se je širilo s področja oglejskega patriarhata in se hitro razmahnilo po vsem Kranjskem. Od vsega hudega utrujenim tlačanom se je obljubljala odprava davkov, tlake in desetine. Težko se je preživljala tudi nižja duhovščina, še največ pa si je od zmage protestantskega gibanja obetalo plemstvo. Rimsko katoliška cerkev bi poleg verske oblasti izgubila tudi obširna ozemlja in premoženje, česar se plemstvo seveda ne bi branilo. T. i. deželni stanovi, ki jih je sestavljalo domače plemstvo, so se kot deželna vlada na Kranjskem postavili na strani protestantov. Državna oblast, na čelu katere je bil tedaj nadvojvoda Karl v Gradcu (l. 1580 je med drugim ustanovil kobilarno v Lipici) in briksenski knezoškofje, kot lastniki blejskega gospostva, pa so prevladi protestantov seveda odločno nasprotovali. Na blejskem koncu se je protestantsko ali luteransko gibanje krepilo že od l. 1548 naprej. K novi veri je pristopil domači župnik Krištof Fašang, ki je okrog sebe zbral kar tisoč dvesto pripadnikov, Podobno je bilo v Bohinju, v Zasipu in v Lescah, kjer je deloval znameniti spreobrnjeni župnik Peter Kupljenik. Novi blejski katoliški zakupnik grof Lenkovič, ki je bil kot njegov že odstavljeni predhodnik, luteranski grof Turjaški, hkrati tudi kranjski deželni glavar, je s podporo briksenskega knezoškofa in nadvojvode Karla delovanje obeh pridigarjev prepovedal. Blejski si je našel zatočišče na Grimščah na Rečici, ki niso spadale pod Briksen, leški pa pri Dietrichsteinih na begunjski graščini, kjer sta na veliko nejevoljo katoliške strani delovala še nekaj let, dokler ju niso dokončno pregnali. Katoliški strani je bil trn v peti še posebej Peter Kupljenik, ki so ga l. 1595 na Cvetnem trgu v Rimu celo zažgali na grmadi. To je bila kazen za zelo hude nasprotnike, na istem kraju so pet let kasneje zažgali Giordana Bruna… Kljub hudim kaznim in grožnjam, da bodo  luterani z gospostva dokončno pregnani, se je nova vera hitro širila. Sovraštvo med pripadniki stare in nove vere je bilo vse hujše, prihajalo je celo do medsebojnega mučenja, škode na poljih ipd. Blejske odpadnike so prepričevali, naj se vrnejo k stari veri briksenski odposlanci in celo sam ljubljanski škof, pa še to ni kaj dosti zaleglo. Da bi se že pregnani protestanti lahko vrnili na svoje domove, so deželni stanovi na Bled poslali v bojih s Turki proslavljenega vojskovodjo Adama Ravbarja, ki je v Lescah zbral vojsko kakih dvesto mož, na drugi strani pa sta Blejskem gradu briksenska odposlanca zbrala svojo, predvsem iz Bohinjcev  sestavljeno vojsko. Do oboroženega spopada na koncu k sreči ni prišlo, saj je obveljala volja najvišje, državne oblasti. Posestva najbolj trdovratnih upornikov so ocenili, jim izplačali odškodnino in v končni fazi l. 1589 triintrideset velikih kmečki družin z Bleda za vedno pregnali. Največ jih je bilo iz vasi Grad – kmetje Finžgar, Legat, Korošec, Kosmač in Krevljič, ter krojač Valter in kovač Masali, z Rečice Pretnar in Rogač, iz Ribnega mlinar Pretnar, Terpinc in Krištofelc (?)  iz Bodešč, Jernejc s Kupljenika. Nekaj povratnikov v katoliško vero je moralo obljubiti zvestobo knezoškofu, če pa bi se ponovno spreobrnili, bi jim odvzeli kmetijo in zaplenili vse premoženje. Morebitni povratniki iz pregnanstva ali novi  luteranski prišleki so morali računati z visoko kaznijo.

Kje so našli zatočišče, ne vemo zagotovo. Sam predvidevam, da na Koroškem, kjer je precej krajev, ki imajo v nazivu »Windisch«, kar je v tedanji nemščini oznaka z Slovence. Pri naseljih, ki so še danes večinoma evangeličanska, lahko sklepamo, da so potomci teh nesrečnih pregnancev, če pa so katoličani, je bržkone govora o staroselcih.

V blejskem gospostvu sta tako počasi zavladala spet red in mir, kar pa brez odločnega posredovanja nadvojvode Karla ne bi bilo mogoče.

Janez Fajfar