Društvo se vsako leto odpravi na večdnevni izlet in tokrat je bil naš cilj centralna Bosna. Že uro čez polnoč smo se 30. junija odpeljali z Bleda proti Banja Luki. Celonočna vožnja nam je v rahlem dremežu kar hitro minila in kmalu po prečkanju hrvaško-bosanske meje smo se ustavili v prestolnici Republike Srbske. Ogledali smo si nekaj zanimivosti v centru mesta, opravili nekaj hitrih nakupov in se že odpeljali proti Vlašiču. Babanovac je bil izhodišče za prvo pohodniško turo. Razdelili smo se v dve skupini, prva, počasnejša, se je odpravila do doma na Dečevanih, druga pa naprej, proti dobro uro in pol oddaljenemu vrhu Paljenik, ki doseže višino 1943 m. Poleg televizijskega stolpa sta tu še dva objekta, ki pa nista vzdrževana. Ravno tako je bil zaprt tudi planinski dom. Ja, pohodniški turizem je tu še bolj v povojih. Po sestopu smo se zbrali v domu Erika Brandisa, kjer smo poizkusili tudi prvo bosansko pivo.

Spust oziroma vožnja proti Travniku je bila zanimiva, od daleč smo videli tudi piramido v Visokem, zadnji del celodnevne vožnjo smo premagali po avtocesti in pozno popoldne prispeli na Ilidžo, predel Sarajeva. Sledila je namestitev v hotel, samopostrežna večerja, še kratek sprehod po korzu in nočitev. 

Zjutraj smo se z novo vzpenjačo zapeljali neposredno iz mesta na Trebevič. Počasnejša skupina naj bi se sprehodila okoli zgornje postaje vzpenjače in si ogledala tudi ostanke bob proge iz olimpijskih iger leta 1984, hitrejša pa naj bi v dobrih dveh urah dosegla vrh Trebeviča. Po dobri uri hoje se je začelo oblačiti, grmeti in sledila je prava nevihta. Vrnili smo se do Raven, kjer smo se premočeni do kože zatekli v enega od novih hotelov. Ker zaradi nevarnosti strel tudi vzpenjača začasno ni vozila, smo poklicali voznika avtobusa Ernesta, da nas je prišel iskat in dostavil v center mesta.

Po vodstvom lokalne vodnice smo si od zunaj ogledali najbolj znano sarajevsko zgradbo – mestno hišo, imenovano Vijećnica, mimo Inat kuče smo se sprehodili do mesta, kjer je Gavrilo Princip sprožil usodne strele na prestolonaslednika Franca Ferdinanda in njegovo soprogo. Tudi hotel Europa je pisal zgodovino, na Baščaršiji smo enako pozornost namenili katedrali Srca Jezusovega kot džamiji bega Gazi Husreva. Nekaj prostega časa smo izkoristili za okušanje izvrstnih čevapčičev in zaključili s pravo turško kavo pri znanem vodnjaku. Obiskali smo še Avazov nebotičnik, najvišjo zgradbo v mestu, kjer smo si še z višine ogledali glavno mesto Bosne in Hercegovine.

Tretji dan smo krenili proti Mostarju. Najprej smo si v Konjicu ogledali Titov bunker, katerega so v popolni tajnosti pod goro Zlatar gradili kar 26 let, do leta 1979. V primeru jedrskega napada naj bi nudil zaščito Titu in njegovim 360 najožjim sodelavcem, ki naj bi bili pol leta neodvisni od zunanjega sveta. Za ogled je objekt na voljo od leta 2011, več kot polovica obiskovalcev je iz Slovenije.

Skozi Konjic teče reka Neretva, katera se nato izlije v Jablaniško jezero in nadaljuje svojo pot proti morju v Jablanici. Tu je tudi znameniti železniški most, ki je bil porušen ob snemanju filma Bitka na Neretvi. Film je bil posnet po zgodbi iz 2. svetovne vojne.   

Mostar. Mesto je razdeljeno na hrvaški in bosanski del, oba pa povezuje znameniti Stari most. Most so hrvaške sile raketirale in zrušile leta 1993. Njegova obnova je stala 20 mio evrov. Že sama zgodba Starega mosta nam pokaže ves nesmisel vojn.   

Sledila je še vožnja do romarskega središča Međugorje, kjer smo prenočili. Zadnji dan smo začeli nekoliko bolj posvečeno, saj so se nekateri zjutraj povzpeli na Križevac, drugi pa na križev pot na hribu prikazovanja. Nikogar niso pustili ravnodušnega slapovi Kravica. Preko 25 metrov visokega praga v širini 120 m voda pada v več slapovih. Če bi imeli več časa, bi se v laguni lahko tudi okopali. Sledila je še vožnja po avtocesti, postanek v Skradinu in ko smo na Gorjancih zapeli »Oj, jaz pa pojdem po dekle«, smo bili že skoraj doma.

Zahvalil bi se članom društva za organizacijo izleta, agenciji Rozman za prevoz in seveda Janezu Pretnarju za informacij polno in doživeto popotovanje.

Rado Urevc, predsednik PD Bled (tekst in foto)