Logo MojaObčina.si

Bled

JUTRI
5°C
-4°C
SRE.
7°C
-4°C
Deli
5030

Člani Turističnega društva Bled na izletu v Bosni in Srbiji

Oktober je mesec, ko se člani Turističnega društva Bled odpravimo na večdnevni izlet. Tokrat smo se na pot podali prvi vikend v mesecu in se potepali kar štiri dni in vse dni nas je spremljalo tudi čudovito, toplo jesensko vreme.

Tokrat sta bili naš cilj vzhodna Bosna in zahodna Srbija s svojimi znamenitostmi. Naša prva postaja v Bosni in Hercegovini je bila Banja Luka. Po dolgi vožnji se je sprehod mino Narodne skupščine Republike srbske, trdnjave Kastel, Banskih dvorov, Narodnega gledališča, cerkve svete Trojice in drugih znamenitosti prav prilegel. Seveda smo pokukali tudi na znamenito tržnico, nekaj malega tudi nakupili, nato pa smo že morali naprej do naše druge postaje, Jajca, zgodovinsko izjemno pomembnega mesta, kjer se reka Pliva po čudovitih slapovih izliva v reko Vrbas. Ogledali smo si muzej AVNOJ-a in marsikdo se je v spominih vrnil v srednješolska leta, ko ga je zadnjič obiskal. Nato smo se mimo slikovitega mesteca Travnik odpravili proti Sarajevu, naši zadnji postaji prvega dne, kjer smo se zvečer sprehodili po Baščaršiji in večer zaključili z večerjo v tradicionalni restavraciji z živo glasbo.

Drugi dan smo začeli s krožno vožnjo po mestu. Po tako imenovani Aleji Smrti smo se zapeljali na Tranzit, od koder se nam je mesto odprlo kot na dlani. Med ogledom mestnih znamenitosti smo izvedeli tudi veliko o njegovi bogati zgodovini in tragičnih dogodkih med zadnjo vojno. Pot smo zatem nadaljevali do Višegrada, ki leži v Republiki srbski, ob pritoku reke Rzve v Drino. Njegova največja znamenitost je 180 m dolg most z enajstimi loki. Most na Drini je eden najdragocenejših spomenikov otomanske arhitekture na Balkanu. Leta 1571 ga je dal zgradili veliki vezir Mehmed Paša Sokolovič. Ob ogledu mostu so nas pritegnile zgodbe iz burne turške zgodovine, ki jih je za zmeraj zapečatil nobelovec Ivo Andrič z nagrajenim delom Most na Drini, »Na Drini Čuprija«, ki je svojo mladost preživel prav v Višegradu. Na sredini Višegrada leži. Andričgrad, zgrajen po zamisli slavnega režiserja Emira Kusturice, v kamnitem osmanskem stilu. Od tu nas je pot vodila v zahodno Srbijo, natančneje proti planini Tara, ki slovi kot ena najlepših planin v Evropi. Ime je dobila po dobrem bogu Taru, ki je, kot pravi legenda, prav zaradi lepot tukaj preživel svoje božansko življenje. Ta edinstvena kanjonska dolina je znana kot druga najgloblja rečna dolina v Evropi ter tretja v svetu. Postanek smo naredili pri Zaovinskem jezeru, 4.3 km velikem jezeru, ki je nastalo med letoma 1975 in 1983 in v sebi skriva vas Stara Vežanja, v tistih časih eno od večjih vasi ter administrativni center te regije. Nato smo si ogledali kraj, kjer je Josip Pančič našel posebno vrsto borovca – omorike, občudovali »kozjo steno« in se zatem spustili do jezera Peručac, kjer smo se vkrcali na splav in se podali na plovbo po kanjonu reke Drine, tretjem največjem kanjonu na svetu pod Unescovo zaščito. Po slastnem kosilu nas je ogrela živa glasba in spodbudila naše glasilke ter noge v pogon. V nadaljevanju naše poti smo zatem na desni obali Drine obiskali eno najkrajših rek v Evropi – reko Vrelo in dan zaključili v Bajini Bašti, kjer smo prespali.

Tretji dan smo se po zajtrku odpravili proti Mokri gori, do Šarganske osmice, ozkotirne železnice, ki je nekoč povezovala Beograd s Sarajevom in Dubrovnikom. Na tej progi je tako imenovani »Ćira« zadnjič zasopihal leta 1974. Ime osmica so ji nadeli, ker je 14 km del proge tako zavit, da se pot skoraj križa. Od Mokre Gore do postaje Šargan Vitasi so progo ponovno oživeli in muzejski vlak veselo žvižga skozi številne tunele ter čez mnoge mostove; na razdalji 15.440 m premaga višinsko razliko 300 m. Pot smo preizkusili tudi sami in si na eni od postaj v stilu obdobja med prvo in drugo svetovno vojno privoščili kavico ter uživali v čudovitih razgledih. Že med vožnjo z vlakom se nam je večkrat ponudil pogled na Drvengrad, etno vasico na hribu Mećavnik, prav tako zamisel režiserja Emira Kusturice, ki se je uporabila kot kulisa za snemanje filma Življenje je čudež. Izjemno simpatično mestece v malem z vlaško leseno arhitekturo vsebuje vse, kar imajo mesta: mestna vrata, cerkvico, knjižnico, galerijo, restavracijo, kino-dvorano, slaščičarno in etnološki muzej. Kar težko smo ga zapustili in se nadalje napotili proti srednjeveškemu samostanu Rača. Samostan je po ustnem izročilu verjetno zapuščina srbskega kralja Dragutina Nemanjića (okrog 1250-1316). Za seboj ima burno zgodovino, saj je bil kar trikrat porušen in ponovno zgrajen na svojih ruševinah in pogorišču. Tukaj so menihi živeli v izredno strogem samostanskem življenju, v popolni samoti in molitvi ter pogostim postom. Izjemen kulturno-zgodovinski pomen potrjujejo prvi prepisovalci knjig na Balkanu, prvi uporniki proti Turkom.  Dan smo zaključili ponovno v Bajini Bašti, s pokušnjo tipičnega žganja – klekovače – vrste brinjevca, ki smo ga seveda prinesli tudi domov.

 

Zadnji dan smo se po zgodnjem zajtrku in po prestopu srbsko bosanske meje napotili proti Srebrenici. Pretresla nas je pripoved o njeni žalostni usodi med zadnjo vojno na območju bivše Jugoslavije in še bolj pogled na spominski park s tisoči nagrobnikov, mimo katerega  smo se peljali. Pot smo nadaljevali ob  reki Drini do Bijeline, kjer smo edinstveno etno-vas Stanišiči. Etno »selo« je nastalo po inspiraciji Borisa Stanišića, ki je več let potoval po srbskih vaseh srednje Bosne ter iskal hiše in predmete, ki bi ohranili podobo časa konec 19. in v začetku 20. stoletja. Med drugim so predstavljeni največji spomeniki povezani s pravoslavno vero. Po tradicionalnem kosilu nam je preostala le pot do doma, kamor smo utrujeni, a polni prijetnih vtisov prispeli v poznih nočnih urah in si že zastavljali tudi vprašanje – kam drugo leto?

 

 

Všečkaj objavo

Oceni objavo

Število glasov: 0

Oglejte si tudi

Komentarji

Za komentiranje se morate prijaviti.
Na ta prispevek še ni komentarjev. Bodi prvi!