5. julija smo se zopet zbrali pri spomeniku pod Lipanco na Pokljuki, da se s spominsko slovesnostjo poklonimo tistim, ki so tu padli v neenaki borbi s premočnim okupatorjem. Zbrali smo se zato, ker ne smemo pozabiti grozot nacifašističnega nasilja, trpljenja in ponižanja. Ne smemo pozabiti na požiganje slovenskih vasi, da so nam vzeli naš jezik, šolo, nas izganjali z domov in se pripravljali na izgon ter uničenje Slovencev in da so v svoj izprijen načrt vpletli naše sovaščane, someščane, sonarodnjake. Ne smemo pozabiti – da se nam ne razbohotijo skrunilci spomenikov NOB, preganjalci rdeče zvezde in podobno misleči častilci zavrženih dejanj z blatenjem našega narodnoosvobodilnega boja.

Pa pojdimo nazaj v preteklost.
Na tem prostoru so leta 1943 delovali borci Pokljuške čete. Prve julijske dni leta 1943 so se jim pridružili nekateri domačini, ruski ujetniki, ki so jih naši borci osvobodili v Rožu na Koroškem, in Francozi s Koroške, ki so dezertirali iz nemške vojske. Vključili so se v Pokljuško četo, nato pa so jih kurirji pospremili do brigad na Primorskem. Borcev je bilo nešteto in potrebovali so veliko hrane. Zato so partizani šli v prehranjevalno akcijo v Mojstrano. Kakih 90 borcev je vodil Jože Kotnik iz Mojstrane. Po akciji so se 3. julija v jutranjih urah vračali v partizanski tabor. Zaradi preleta nemškega izvidniškega letala je bila na teren poslana izvidniška patrulja. Ni se še vrnila, ko so Nemci z vso močjo napadli. S planine Javornik so tabor obstreljevali z minometi, topovski streli so prihajali iz Krme. Z izvidniškega letala so mitraljirali partizanske položaje. Velika premoč okupatorja in presenečenje je četo razbilo na vse strani. Nekateri borci so se uspeli umakniti, drugi so se skrili pod smreke. Dobra poučenost okupatorja je kazala na očitno izdajo s strani domačih izdajalcev. Padlo je 13 bork in borcev, 22 jih je bilo ujetih. Nekatere ujete partizane so okupatorji privezali na kole in jih postrelili kot talce, druge so poslali v taborišče smrti. Ta nemški napad je zahteval največ smrtnih žrtev na enem mestu v tistem času.

In kako je danes? Kako se nam danes kaže fašizem? Najbolj razvpiti skrajno desničarski posamezniki prihajajo z druge strani Atlantika. Toda tudi v Evropi in Sloveniji jih ne manjka.
Jedro fašizma sta politična oblast, ki ne predstavlja ljudstva in ni odgovorna državljanom, in še bolj – gospostvo privatne ekonomske moči, ki je ne omejujejo zakoni. Tako je v Ameriki, še bolj odkrito to kaže Netanjahu v Izraelu. Žal tudi Evropska unija ni daleč od tega. Namesto da bi svoje napore usmerila v vzpostavitev miru v Ukrajini in Gazi, raje veča obrambne proračune po okriljem diktata Nata. Zelo negativno se na vse skupaj odziva tudi Nemčija z novim vodjem Merzem. Ne priznava pozivov mednarodnega kazenskega sodišča v Haagu po aretaciji Netanjahuja in Galanta in gleda stran od vojnih grozot nad Palestinci. Odkrito podpira izraelski režim. Zviška gleda na Rusijo in kot da se pripravlja na vojno z njo. A Rusije do sedaj še nihče ni premagal.

Hvala vsem, ki ste obiskali našo spominsko svečanost. Ob tem bi se rad zahvalil vsem nastopajočim – članicam in članu Kulturne skupine Društva upokojencev Bled, praporščakom ZB NOB ter članicam in članom KO ZB NOB Bled – za vse, kar so postorili, da je slovesnost potekala tako, kot je.

V upanju, da se drugo leto zopet srečamo, vas z vzklikom »smrt fašizmu, svoboda narodu« lepo pozdravljam in vam želim zdravja ter vse dobro.

Milan Rejc, predsednik KO ZB za vrednote NOB Bled