Beremo

VIKTOR MARINOV PASKOV : BALADA ZA GEORGA HENYCHA

Bolgarski pisatelj, glasbenik, muzikolog in filmski scenarist Viktor Marinov Paskov (10.9.1949 Sofija – 6. 4. 2009 Bern) je končal glasbeni konzervatorij v Leipzigu in tam delal kot džez izvajalec, operni pevec in glasbeni kritik. V Bolgariji je delal kot novinar, redaktor pri filmskem studiu Bojana, vodil gledališče v Burgasu, bil programski direktor bolgarske televizije. Kot diplomat na kulturnem področju je delal v Parizu, Berlinu in Bernu.

Njegovo delo obsega romane in povesti: Mladoletni umori 1986, Balada za Georga Henycha 1987 (velika nagrada za tujejezično literaturo na Salonu knjige v Bordeauxu), Cij Kuk 1991, Nemčija, umazana zgodba 1992, Avtopsija neke ljubezni 2005 in Gauguinova zorna točka 2008.

Balada opisuje resnično osebo, češkega goslarskega mojstra Georga Henycha, ki je z ženo Boženko 1910 prišel v Sofijo. Bolgarija je povabila češke in italijanske glasbenike ter izdelovalce glasbil, da bi v njihovi državi postavili temelje glasbeni umetniški poustvarjalnosti. Balada zajema zadnje mesece življenja umetnika genija, ki je svoje delo opravljal z veliko tankočutnostjo in ljubeznijo. Izdelovanja godal je naučil premnoge učence. Konec življenja preživlja sam v veliki revščini, lakoti, strahu pred nasilnim sosedom in samoti v kletnem stanovanju v ulici Volov.

Njegov glasbeni kolega trobentač Marin Paskov se ga spomni, ko se odloči, da bo ženi sam izdelal kuhinjsko kredenco, po kateri ona tako močno hrepeni. Marinovemu sinu Viktorju je mojster Georg pred leti izdelal zelo majhno violino osminko. Ko Marin najde zapuščenega umetnika, njegova družina poskrbi zanj. Deček Viktor se spoprijatelji z dedkom Henychom, nosi mu hrano, pogovarjata se o lesu, glasbilih, veri in čakata sence prednikov, ki prihajajo k staremu mojstru.

»Končno sem odkril dedka po svojem okusu – bil je izredno reven, neskončno dober, pravljičnega videza, gospodar skrivnosti, ki je prišel iz neznane, daljne  dežele in govoril čarobni jezik, obvladal čuden poklic in živel uborno kot svetnik.« (str. 38)

Marinova družina živi v večstanovanjski hiši na klancu revežev v ulici Iskar. Viktorjeva mama izhaja iz premožne družine Medarov, ki se ji je odpovedala zaradi poroke z Vlahom. S šivanjem ovratnikov služi denar in sanja o kredenci, ki jo Marin res naredi sam v goslarski delavnici. Hkrati se spletejo lepe vezi med tremi generacijami. Goslar Henych ima posebno govorico, ker se ni dobro naučil bolgarščine. »Kralju« Viktorju zapušča svoje duhovno bogastvo in goslarsko orodje. Na koncu mojster izdela zadnjo violino violo d'more za Boga. Zaradi rušenja hiše ga oblasti pošljejo v dom za ostarele. Družini Paskov se oglasi še s pismom. Ko umre, ga pokopljejo z njegovo violino za Boga, ki jo je vedno nosil s seboj.

» Poklic največji na svetu in mojster srečni, ker dela… Pa kaj, če ni denarja, pa kaj, če sam, star, bolan in lačen. Dela za poklic! ...

Zakaj violina velika? – Zato ker ljubezen mojstra velika! Nihče viole d'amore ne igra? – Ne igra, zato ker pozabili ljubiti. Mojster pozabil ljubiti poklic. Klient pozabil ljubiti violino. Violina pozabila ljubiti muzikanta. Človek pozabil ljubiti sebe.« (str. 108)

Prvi prevod dela Viktorja Paskova je opravila Namita Subiotto. Ljudmil Dimitrov je napisal spremno besedo in Slovencem omogočil prevod te visoko etične povesti o mojstru geniju, ki je obsojen, da ni priznan med ljudmi. Pomembneje pa je, »da tistim, ki verjamejo vanj, preda božansko v njem,« zapiše Dimitrov.

»Georg Henych je bil moj svet. On pa ni niti slutil, kako globoko je segel v življenje nas treh.« (str. 67)

Irena Razingar, Knjižnica Blaža Kumerdeja Bled