Zelo redko se zgodi, da smo priča zapisom in ustnim izročilom o mostovih, ki so bili zgrajeni pred več kot 120 leti in bili nato trikrat zamenjani in vmes še razstreljeni. Še manj pa je bilo primerov, ko je razstrelitvi mostu sledilo maščevanje v obliki razrušenja, izpred mostu vidnih hiš na Predmeji.

Tak most premošča sotesko Golobnico v Čavnu, na cesti Ajdovščina - Predmeja. Most se nadaljuje v najdaljši od treh predorov na tem odseku ceste, ki so ga pogosto primerjali s progo čez sloviti prelaz Semering, med Gradcem in Dunajem.

Prvi most je bil dograjen skupaj z novo cesto leta 1897. Resslova cesta iz leta 1838 ni več ustrezala prometu in ne tovoru. Potrebno je bilo zgraditi novo cesto z nakloni do 10 % in polmerom ovinkov nad 30 m. To pa je bilo, po mnenju projektantov, mogoče uresničiti le s premostitvijo strmih skalnih pečin in grap v vzhodnem pobočju Čavna.

Sredi najbolj skalovitega predela so izklesali tri predore. Cesto so tu skoraj po vsej dolžini podprli s kamnitimi podpornimi zidovi, čez sotesko Golobnico pa so zgradili lesen dvorazporni most, dolžine 23 m. Za trajnejši most je zmanjkalo sredstev.

Leseni most je zdržal le slabih 10 let. Nasledil ga je kamniti ločni most, dokončan v letu 1906. Lep in eleganten most je bil izklesan iz kamna – jurskega apnenca. Podobnost kamenine mostu in jugovzhodnega pobočja Čavna, kaže na možen izvor, vendar zanesljivi sledovi morebitnega kamnoloma še niso najdeni. Most je bil arhitekturni biser. Dokaz uspešnega zlitja z 'arhitekturo' okolja.

Usoda kamnitega mostu je bila povezana s kapitulacijo Italije in prodorom Nemcev iz Italije. Dne, 27. 9. 1943 - že drugi dan po prihodu v Ajdovščino, so po cesti skozi Lokavec in Slokarje Nemci prodirali proti Predmeji. Začasno so jih zaustavili partizani s porušitvijo mostu v Čavnu. Besni Nemci so se z zažigalnimi tankovskimi granatami znesli nad hišami na Predmeji, ki so jih videli izpred porušenega mosta. Ob prihodu v vas iz drugih smeri pa so še isti dan s požigi nadaljevali.

Graditev lesenega nadomestnega mostu se je začela kmalu po koncu druge svetovne vojne.  Gradil ga je tehnični bataljon Novgrad iz sestave IX. korpusa. Pri delu so sodelovali tudi nemški ujetniki, ki so bili nastanjeni na Predmeji in ob ugodni priložnosti baje pobegnili. Lesen most pa žal zopet ni vzdržal niti deset let. Leta 1953 je bila npr. obtežba omejena le še na dve toni.

Sedaj stoječi most je zgradilo Gradbeno podjetje Primorje v letu 1956, oziroma 1955, če ne bi upoštevali še manjših popravkov in je do sedaj že presegel trajnost vseh treh preteklih skupaj. Pri gradnji so sodelovali tudi domačini z Gore in o tem zabeležili kar nekaj zgodb, med drugim tudi o požaru v najdaljšem tunelu.

Sedanje stanje mostu kaže, da je bil dobro narejen. Čeprav za marsikoga stoji tam samoumevno, si vsaj ob prihajajočih obletnicah sam in njegovi predhodniki zaslužijo, da jim posvetimo več pozornosti, morda postavimo obeležje in iz dokončne pozabe prikličemo še kakšno od številnih, z njimi povezanih, zanimivosti.

Ljubo Čibej za Gozdarsko društvo Posočja in Društvo Gora

Slika 1. 

Slika 2. 

Slika 3.

Slika 4.