A v zadnjem času tribune v dvorani OŠ Šturje bolj kot ne samevajo. Na tekmah mlajših selekcij so/smo starši tisti, ki sedijo/sedimo na tribuni. Redki pa so navijači, ki vztrajajo z našimi košarkarji v dobrem in slabem. Ljudje – navijači s(m)o pač takšni, da s(m)o vedno zraven pri uspehih, pri neuspehih pa športnikom obrnemo hrbet. Saj bi mogoče kakšno soboto še šli na tekmo, a največkrat zmaga najbolj ne-športen izgovor: »A grem na tekmo? Brezveze, saj bodo itak izgubili.« A športniki so zadnji, ki vržejo puško v koruzo. Vedno verjamejo (vsaj morali bi verjeti) v svoj uspeh. In prav zaradi njihove predanosti športu bi se lahko tudi navijači lahko od njih kaj naučili. Jih bodrili tudi takrat, ko jim ne gre najbolje. Jih spodbujali z glasnim navijanjem. Ker si fantje to zaslužijo. Trenutno rezultati niso najboljši, a veseli dejstvo, da se v člansko ekipo prebijajo tudi mlajši, fantje kadetske ekipe, ki svojo priložnost izkoriščajo po svojih najboljših močeh. Res je, da je kakšna »izgubljena« žoga več, da je kakšen protinapad manj, da žoga pri podaji svojemu soigralcu konča v rokah nasprotnika, … temu pravijo nabiranje izkušenj. A vse skupaj je šport, igra, katere del so tako zmage kot porazi. In navijači – v dobrem in slabem. Ki bi bolje odigrali tekmo od igralcev. Ki bi bolje vodili ekipo kot trener. Ki bi srečanje drugače sodili kot sodniki. A vendar nepogrešljivi, čeprav včasih preveč kritični in neusmiljeni.In vsi z željo, da bi njihova ekipa zmag(ov)ala. Zvesti svoji ekipi.

Verjamem, da so takšni navijači tudi Ajdovci in da se bodo vrnili v Šturje. Upajmo le, da čim prej.

 

Saša Brecelj

za KK Ajdovščina