Rodila si se v Kninu. Po gimnaziji si odšla študirat stomatologijo v Zagreb. Ker po končanem študiju na Hrvaškem nisi dobila zaposlitve, si se odločila za selitev v Slovenijo. Sprejeli so te v Zdravstvenem domu Ajdovščina, razporedili so te v šolsko zobno ambulanto, kjer si nastopila svojo prvo službo. Zdravstveni dom ti je ponudil tudi kadrovsko stanovanje.
Spomnim se, kako smo se leta 1982, ko so zgradili naš blok, selili v nova stanovanja. Vsi smo bili mladi in polni pričakovanj! Takrat smo te prvič spoznali – ajdovsko novo zobozdravnico! Vidim tvojo mladostno podobo: bila si visoka in vitka, pokončne drže, lepih obraznih potez in vljudnega obnašanja.
Hote ali nehote so leta in desetletja pričela naša življenja vedno bolj prepletati. Navezala si bolj tesne stike z najbližjimi sosedi in stanovskimi kolegi. Bila si človek mnogih talentov. Rada si kuhala, pekla, ukvarjala si se z ročnimi deli, slikala, poslušala glasbo. Zelo rada si imela rože, ki si jih postavila celo na skupni hodnik pred svojim stanovanjem.
Nisi imela svojih otrok, imela pa si naše. V šolski zobni ambulanti so tvoje pridne roke brez pompa poskrbele za generacije in generacije otrok. S svojo predanostjo in doslednostjo si opravila ogromno delo! Na stotine otrok in njihovih staršev se spominja, kako vestna in skrbna si bila. Nikoli ne bodo pozabili besed svoje šolske zobozdravnice: »Odpri usta, dušo«. Pri tebi je bila vedno na prvem mestu preventiva, šele potem kurativa. Ponosna si bila na zelo dobre rezultate. Osnovnošolski otroci v Ajdovščini so imeli daleč naokoli najbolj urejene, zdrave in čiste zobe. Zelo napredna si bila. Uporabljala si vedno dobre materiale in sledila vsem tehničnim izboljšavam. Vso svojo delovno dobo si posvetila ajdovskim otrokom, sprva v okviru Zdravstvenega doma, nato pa si kot koncesionarka odprla svoj s.p. Kadar mi moja že odrasla hčerka pripoveduje, kako se jo je ob letni kontroli razveselil njen zobozdravnik , ker ima tako lepe zobe, pomislim nate, Dušanka. To je tvoja zasluga, to je tvoje življensko delo!
Ko si nabavila psa, je v tvoje življenje posijalo novo sonce. Felix je bil tvoja sreča in tvoja družina. Z veseljem v srcu si po službi utrujena hitela domov, kjer te je čakal. Redno si ga vozila na sprehode. Rada si imela naravo, zato si kupila parcelo v Lokavcu, kjer sta s Felixom preživljala veliko prostega časa.
Tekla so leta in naši pogovori so se skupaj z našimi hišnimi ljubljenčki pričeli spreminjati. Razmišljala si o novem življenskem obdobju. Polna si bila načrtov, kaj vse boš naredila in si privoščila, ko boš odšla v zasluženi pokoj. Končala si hišico v Kninu, kjer si želela preživljati več časa …
Minilo ni niti eno leto od upokojitve, ko nas je presenetila novica o nenadni bolezni, ki je kruto presekala vse tvoje načrte. Premestili so te v Dom starejših občanov v Ajdovščini. Ko sem te obiskala, si ležala v majhni sobici. Stala sem ob tvoji postelji, pogovarjali sva se. Med pogovorom so ti oči občasno uhajale proti oknu. Okenski okvir me je spominjal na sliko, v kateri je ujet majhen košček krajine: zelene travne biljke, nekaj regratovih cvetov in par dreves. Prav tu sta se s Felixom neštetokrat sprehajala …
17. oktobra nas je tiho dosegla vest, da se je tvoje življenje zaključilo. Odšla si mirno in brez pompa. Tako, kot si živela. So trenutki, ko se čas ustavi, ker se skrči srce. Kdo smo? Smo le popotniki iz večnosti, ki pridemo na Zemljo le za kratek – prekratek obisk? Pred očmi se mi je prikazala cela galerija slik, ki sem jih ustvarila o tebi v štirih desetletjih. Kakor da so se vse te slike združile v eno samo bolečo točko, ki se je dotaknila mojega srca …
Še zadnjič smo se poslovili od tebe. Še zadnjič sem postala pred teboj in se ti zahvalila. Hvala, da si bila delček našega življenja. In hvala, da si skrbela za naše otroke. Štirideset generacij otrok! V vsaki ajdovski družini si pustila svoj pečat.
Izrekli smo sožalje tvojemu bratu, na obrazu se mu je risala žalost in bolečina. Nato pa te je odpeljal k staršem v tvoj dragi Knin. Naj te domača zemlja sprejme v svoja nedrja in te zaziblje v večne sanje …
Vlasta, Sonja, sostanovalci in prijatelji
Srečo Kosovel:
O, saj ni smrti!
Samo odmikaš se,
samo tih postajaš,
samo sam postajaš,
sam in neviden.
