Velikonočni ponedeljek je dan za druženje. Stanovalci dveh naših ulic, in sicer Ulice Vena Pilona in Na Brajdi, smo se odločili za skupno ponedeljkovo pot. Z veseljem so se nam pridružili tudi nekateri drugi. Druženje ima že dolgo zgodovino. Tokrat so bili za obisk določeni domači kraji. Zbralo se nas je lepo število in odpeljali smo se čudovitemu dnevu naproti. V avtobusu nas je pričakalo veselo razpoloženje, ki nas ni zapustilo do povratka. Taktirko našega dogajanja na tej poti je imela v rokah Sonja.

Prva postaja je bil pomladno pisan Volčji Potok. Arboretum meri 88 hektarov, v njem je posajenih okrog 3.500 rastlin iz vseh koncev sveta. O njem je pisal že Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske. Lastniki so se v zgodovini menjavali.

Tistega čudovitega jutra so nas pozdravile barve mnogih cvetlic, mogočnih dreves … in lepota ob lepoti. Narava je umetnik sama po sebi, pridne roke ji še pomagajo do tega.

V Kranju, prestolnici Gorenjske, smo se sprehodili po starem delu. Mesto je omejeno z dvema rekama, to je s Savo in Kokro. Mestno jedro kaže visoko starost, saj je mesto živelo že pred več kot 6.000 leti. Mesto je dalo ime deželi Kranjski in je bilo prva prestolnica Slovencev v 8. stoletju. Pot nas je vodila po ozkih ulicah, po Glavnem trgu, ki predstavlja srce kraja. Naš pogled se je ustavljal na starih meščanskih hišah s portali. Poklonili smo se kulturnim ustvarjalcem, ki so živeli v Kranju. Pesnik Prešeren je le malo časa preživel v Kranju, pokopan pa je v tem mestu, in sicer v Prešernovem gaju. Ustavili smo se pri imenih pisatelja Janeza Mencingerja, Ivana Tavčarja, pri imenu pesnika in pisatelja Simona Jenka. Kranj je bil v preteklosti zelo pomembno mesto, saj je bil po železnici že leta 1870 povezan z Dunajem in Trstom. Misel nas je potegnila k Prešernovim verzom:

»Po nji peljal te ženico 

bom na Dunaj, v Gradec, v Trst,

zvesto kazat jim Kranjico,

ak ne bo napoti – krst.«

Zgovoren vodič je bil ponosen tudi na staro gimnazijo, ki s prenovo živi še danes. Bila je prva gimnazija v Sloveniji, kjer je bil poučevalni jezik slovenski. Kranjsko podzemlje nam je ostalo skrito, pozornost pa nam je pritegnilo Plečnikovo stopnišče, arkade in vodnjak.

Avtobus nas je v toplem pomladnem soncu peljal mimo obdelanih polj in cvetočega drevja. Naš pogled pa je uhajal na zasnežene Alpe, ki so zaokrožale pokrajino.

Pripeljali smo se na Brdo. S spoštovanjem smo se sprehodili mimo mogočnih dreves, urejenih vrtov in priseljenih lipicancev. Po besedah vodičke naj bi se tam pisala naša zgodovina, vendar ta se je ustvarjala v naših ljudeh, v njihovih dejanjih in srcih.

Zadnja postaja, namenjena očem in duši, je bila ob umetnem, akumulacijskem Zbiljskem jezeru. Nastalo je na reki Savi in zbira vodo za hidroelektrarno v Medvodah. Med labodi in galebi so si iskali pot kanuji, čolni, deske in jadrnice.

S pesmijo Vstala Primorska smo se poslovili od lepe pokrajine.

V Vipavi smo postrgali še zadnje ostanke sladoleda in se v veselem razpoloženju razšli na začetku naših ulic, kjer nas je zjutraj sprejel avtobus.

Škoda, da ni več velikonočnih ponedeljkov.

Irena Šinkovec