Skupina je naključno izbrana zaradi prijateljevanja. Temeljna dejavnost v njej je pogovor, ki se nanaša na teme, ki člane povezujejo. Negujejo kulturo poslušanja, ki je pogoj za poglobljen pogovor. Program skupine starejših ljudi za samopomoč je eden najobsežnejših na področju zadovoljevanja nematerialnih potreb teh ljudi v Republiki Sloveniji in je edinstven v Evropi.

Bilo je na prvi zimski dan. Sestale smo se kot običajno ob štirinajstih. Armanda Stanković, ki je v skupini že tri leta, je po uvodnem pozdravu najavila, da ima danes glavno besedo ona. Sicer ne ravno govorljiva gospa je iz velike torbe potegnila knjigo. V njej so bile pesmi, ki jih je napisala sama. Po prvotnem začudenju smo jih začele prebirati, zdele so se nam tople in domače. Za pokušino eno objavljamo:

Malo, malo še in ti povem vse,

malo, še malo usojeno mi je.

Saj vabi beli žrebec me na bele kamnite čeri,

ki svetijo se kot biseri in nebo zažarelo bo.

Malo za te, malo za me, malo za srečo,

malo za slovo, z ljubeznijo ali brez nje.

Naša pesnica nam je potem zaupala: »Zavedam se, da je jesen življenja poseben čas. Samota in dolgočasje sta me vedno bolj srkala vase. Odločila sem se, da napišem kakšno pesem. Moj notranji svet je dobil navdih in veselje za novo izkušnjo. Po nekaj letih se je nabralo kar precej papirja, zato sem vse skupaj  povezala v knjigo, ki je v moje veliko veselje danes pred nami.« 

Zvonka Kotnik