Maja je po prebranem članku o vrednotah, ki so bile mladim najpomembnejše pred 25 leti, zapisala: »Opazila sem, da so bili največkrat omenjeni prijatelji in družba bližnjega. Prav tako so iskali srečo v drobnih stvareh in na življenje gledali kot na nekaj, kar jim je bilo podarjeno. Začela sem se spraševati o stvareh, ki razveseljujejo mlade danes, 25 let pozneje. Zanimalo me je, ali obstajajo neke stalne vrednote ali se te z generacijami spreminjajo. Odločila sem se izvesti anketo med mladimi naše šole Postavila sem jih tri polodprta vprašanja o tem, kaj jih veseli v življenju in zakaj ga imajo radi /…/

Anketa je pokazala, da dijaki Škofijske gimnazije Vipava še vedno najbolj cenijo prijateljstvo in družino. To je še en dokaz, da je človek družbeno bitje in da za preživetje potrebuje podporo, toplino in družbo. Prav tako dijaki še vedno najdejo uteho v naravi, vse več tudi v glasbi. Najmanjšo vrednot dajejo denarju in nakupovanju, kar kaže, da niso (še) sužnji potrošništva. Lahko bi rekli, da obstajajo neke stalne vrednote – te, ki so ključne, da človek ne propade. Seveda pa se s prihodom novih trendov in sprememb izoblikujejo vrednote, ki so značilne za neko obdobje.«

Ankete in statistika nas sicer lahko hitro zapeljejo v suhoparni (po mnenju marsikoga tudi lažnivi) svet številk, vendar se za vsako številko skriva posameznik, poseben in enkraten. In tudi Maja je razkrila svoj lastni svet vrednot: »In zakaj jaz ljubim življenje? Ker mi je bilo podarjeno. Življenja ne jemljem kot nekaj samoumevnega, saj je možnost, da se rodiš, ena sama proti več bilijonom. Lahko bi rekli, da je vsak izmed nas svojevrsten čudež. Ljubim ga, ker sem se kljub vsemu, kar bi šlo lahko narobe, ko sem bila še zarodek, rodila zdrava in pri  močeh. In po sedemnajstih letih sem še vedno zdrava. Ljubim ga, ker sem se rodila v družino, v kateri vladata ljubezen in medsebojno spoštovanje. Ljubim ga, ker ne živim v pomanjkanju in imam streho nad glavo ter hrano na mizi. Ljubim ga, ker sem vsak dan obdana s prijatelji, ki jim lahko zaupam in mi pomagajo. Ljubim ga, ker živim v mirnih časih in mi ni treba skrbeti za preživetje iz dneva v dan. Ljubim ga, ker lahko delam, kar me veseli, in lahko odločam zase. Imam pravico do svobode govora in veroizpovedi. Živim v časih, ko so tudi najšibkejši vedno bolj slišani in se skupaj borimo za enakopravnost. Ljubim ga, ker lahko z družino potujem in spoznavam druge kulture. Ljubim ga, ker živim v kraju, v katerem lahko diham svež zrak in ponoči opazujem čisto zvezdnato nebo. Seveda pa ni vse popolno. Na svetu ni vse prav; še vedno so zatiranja, mnogi narodi so v vojni, mnogi živijo na ulicah, mnogi hrepenijo po drobtini kruha in pitni vodi. Tudi sama se velikokrat znajdem v raznih težkih preizkušnjah in konfliktih, velikokrat mi primanjkuje volje, velikokrat mi ne gre vse po načrtih, velikokrat sprejmem napačno odločitev, ki prinaša posledice. Ampak to je življenje. Brez slabih dni ne bi mogla ceniti lepih. Življenje ni monotono, saj že koren besede pove, da je živo. Je nekaj enkratnega, vsak dan nova priložnost za nove izkušnje, za vsakega človeka drugačno. V Vulgati je zapisano: 'Est tempus flendi et tempus ridendi, tempus plangendi et tempus saltandi.' ('Je čas jokanja in čas smejanja, čas žalovanja in čas plesanja. ' /Prd 3,4/)«