O izmenjavi so dekleta tako strnila svoje vtise, v katerih je vsaka od njih predstavila svoj vidik izkušenj, ki jih prinašajo tovrstne izmenjave:

"Od 11.2 do 16.2. sem živela pri Lenki Hartmannovi in njeni družini. Njihova hiša stoji v veliki vasi Kobeřice, okrog 20 km od Opave. Vas ima zelo veliko starih hiš in je zelo lepa. V sredo so me Lenka, njena mama in mlajša sestra peljale na večerjo v restavracijo, kjer mi je Lenka pokazala tipično češko jed, ki jo sicer poznamo tudi mi, vendar jo pripravimo na malo drugačen način. Poskusila sem tudi kofolo, to je značilna češka pijača.

Lenkin oče prav tako izdeluje domače vino in žganje. V petek zvečer sva, po zaključnem sestanku, z Lenko odšli na ples, kjer sem spoznala nekaj njenih prijateljev in se naučila plesati češko polko.

Celoten teden je bil zelo zabaven in dobila sem marsikakšno novo izkušnjo. Ogledala sem si Opavo in se naučila marsičesa o češki zgodovini. Hvaležna sem, da sem lahko spoznala toliko čudovitih ljudi, najbolj pa mojo gostiteljico in njeno družino." (Lucija Štremfelj)

"Družina, pri kateri sem stanovala teh šest dni na Češkem, me je zelo lepo sprejela. Izkazali so se za zelo prijazno družino, ki mi je z zanimivimi pogovori in dobro hrano poskušala ustvariti vzdušje doma. Vsi so tekoče govorili angleško in veliko jih je zanimalo o naši državi. Po šoli so mi čas krajšali z izleti po Opavi, peljali pa so me tudi v muzej in kino. Gostitelji me niso pustili praznih rok niti domov, saj so svojo gostoljubnost zaokrožili s tipičnimi češkimi dobrotami in spominkom." (Lara Malik)

"Češki šolski sistem je precej podoben našemu, saj imajo ob koncu šolanja prav tako maturo, čeprav matematika včasih ni bila obvezna. Ocene so tudi enake kot pri nas, le v obratnem vrstnem redu. Gimnazijo obiskuje veliko več dijakov, saj imajo možnost, da na njej preživijo tudi 8 let. Tisti, ki jim osnovna šola ne predstavlja večjega problema, se zanjo lahko odločijo že po 5. razredu. Šola je stara, a vse hodnike krasijo različne slike in plakati. Imajo tudi več prostorov za druženje, v razredih pa lahko najdeš celo postelje. Pouk se navadno začne ob osmih, konča pa okrog dveh. Pri kosilu lahko izbirajo med tremi jedilniki, a tudi njim hrana tam ni preveč všeč.  Najbolj me je presenetilo to, da lahko v enem dnevu pišejo tudi štiri teste, ki so včasih nenapovedani. Nam se že dva na teden zdita skoraj preveč. Dijaki, ki so sodelovali pri projektu, so bili res super, angleško pa govorijo približno tako kot mi. Obiskale smo tudi pouk nemščine, vendar bi se z našo profesorico težko kdo kosal. Zagotovo se je bilo lepo zbujati eno uro kasneje kot ponavadi, a po enem tednu kar malo začneš pogrešati ŠGV." (Hana Valič)

"Bilo je super, nabito s pozitivno energijo in polno neverjetnih trenutkov, ki se prelivajo v spomine. Čas je poletel mimo z nedojemljivo hitrostjo, in čeprav se je bilo težko posloviti od veselja, novih prijateljev in brezskrbnega življenja, me navdaja pozitivnost. Domov se vračam z drugim načinom razmišljanja in polna energije za spremembe. Delavnice in debate so me “prisilile” oziroma mi omogočile razmišljanje s svojo glavo in vzpodbudile kreativnost. Hvaležna sem, da sem imela možnost zgodbi svojega življenja dodati novo nepozabno izkušnjo. Jutranji workshopi o debatah, pripravi predstavitve in retoriki so bili res dobri in uporabni za nadaljevanje študija. V mednarodnih skupinah smo cel teden delali na kampanji za spremembo šolskega sistema. Delo nas je med sabo še bolj povezalo in kar naenkrat smo spoznali, da je na nas, da se organiziramo in stvari izboljšamo. Ognju kreativnosti, ki je v nas le še tlel, so voditelji delavnic (profesionalni igralec, debaterji, profesorji…) vpihnili novo dozo kisika. To se nam zdi oblika pouka, ki bi jo bilo smiselno uvesti vsaj nekajkrat na leto, saj nam široko znanje nič ne pomaga, če svojega prepričanja ne znamo zagovarjat, najti rešitev in inovativnih idej ter le-teh samozavestno predstaviti.

In nato pohajkovanje po mestecu, ki od daleč ni nič posebnega, a v sebi skriva neverjetne kotičke, o katerih na googlu nič ne piše. Simpatični mačji kafič in majhne restavracije so me prevzele, nizkih cen pa sploh nisem mogla dojeti. Težko bi bilo izbrati najljubši kraj, zelo navdušujoč pa je bil star tovarniški obrat v Ostravi, kjer je predelana tovarna v atraktivni tehnični muzej, ki ga sploh nismo hotele zapustiti, in Bolt Tower s kavarno na vrhu in razgledno ploščadjo, ki razprostira pogled na lučk polno mesto. Ljudje so prijazni in kljub neznanju angleščine smo se vse zmenili, saj sta jezika precej podobna." (Ana Medvešček)

"Naša izmenjava je potekala v mestu Opava na severovzhodu Češke. S 57.387 prebivalci je zgodovinsko središče Moravsko-šlezijske regije ob reki Opavi. Dijaki gimnazije so nas popeljali na več ogledov mesta, kjer smo si lahko ogledali cerkve, stopali po starih ulicah in si ogledovali slikovite stavbe, ki so značilne za vzhodno Evropo. Ne manjka pa tudi mestnega življenja, muzejev, moderne arhitekture in parkov, ki obdajajo staro mestno jedro. Ima najstarejši muzej na Češkem, ki nas je s svojimi naravoslovnimi in kulturnimi razstavami zelo navdušil. V mestu je tudi hokejsko drsališče, saj je hokej popularen šport na Češkem. Skozi zgodovino je imelo veliko različnih vlog, med drugo svetovno vojno pa je bil velik del mesta uničen. Iz Opave izhaja kar nekaj znanih osebnosti. Eden izmed njih je zagotovo Gregor Mendel – oče genetike, po katerem se tudi imenuje gimnazija, ki nas je gostila.

Tri Slovenke smo si ogledale tudi bližnjo Ostravo, ki je tretje največje mesto na Češkem. Čeprav je veliko industrije ob padcu komunizma propadlo, je Ostrava še vedno izrazito industrijsko mesto. Me smo se sprehodile skozi zapuščeno industrijsko cono, kjer poleti potekajo številni glasbeni festivali." (Živa Slavec)