»Nobena pot ni ravna, nobena pot ni revna, a vsaka je zahtevna, in tvoja ena sama – glavna,« je napovedovalka z verzi Toneta Pavčka poskušala pomagati drugi pri iskanju prave poti, predstave učencev s centralne in podružničnih šol pa so po vrsti pregnale vsak njen dvom. Otroški pevski zbor s centralne šole je kot prvi Pavčkovi misli pritrdil z lahkotno Vsak po svoje in nam družbo na poti zagotovil s spodbudno Sing with jubilation, saj ima pesem, kot pravijo, moč, da povezuje ljudi med seboj, kjerkoli že so. Z učenci podružnične šole v Vrtovinu smo se s plesom v tipičnih opravah zavrteli okrog celega sveta in dobili odgovor na vprašanje Kam?, kot si ga je v svoji pesnitvi zastavil Niko Grafenauer, z učenci iz Črnič, ki jih je pesem Moja cesta vodila v slednji kraj, pa smo podrobneje spoznali znamenitosti Italije, Avstrije, Madžarske in Hrvaške, ter se spomnili lepot Slovenije. V njihovi predstavi ni manjkalo prostora niti za ples polke in dunajskega valčka, za angleškega pa so za njimi poskrbeli naši najizkušenejši šolarji – devetošolci. Manj izkušen je bil po besedah pevskega zbora iz Vipavskega Križa sosedov Mali potepuh, ki se je s svojega potepanja kmalu spet vrnil v toplo mamino naročje, vendar so nas učenci, ki so delili z nami dogodivščine z družinskega izleta, podučili, da je včasih pot pomembnejša samega cilja. S Piko Nogavičko, s katero so svet raziskovali otroci iz Šmarij, se je kot milni mehurček razblinil že zadnji kanček strahu pred iskanjem lastne poti, ki pozna tako vzpone kot padce, saj so nas tudi učenci podružnične šole v Skriljah spomnili, da lahko ob slednjih drug drugemu podamo roko in skupaj lažje rastemo, kakor so tudi ubrano zapeli. Kot zadnjega smo od združenih pevskih zborov v pisanih majčkah – živa kulisa našega prizorišča v športni dvorani, dobili še moder očetov nasvet iz Mozartove

Široke poti, napovedovalka, ki ni vedela, katero naj ubere, pa se je na koncu še najbolj strinjala s pregovorom, ki pravi, da je povsod lepo, a je najlepše doma. Šolski ansambel, letos v popolnoma dekliški zasedbi, jo je s Sivo potjo popeljal na Gorenjsko, ostale pa je Kreslinova Cesta, prav tako v izvedbi naših z inštrumenti spretnih deklet, pospremila proti domu. Kdor je pozornost posvetil tudi jasnim sporočilom prometnih znakov na pomenljivi sceni, zagotovo ni krenil s prave poti in si je še isti večer pred spanjem lahko privoščil branje glasila Čaven, ki je izšlo ob priložnosti, tokrat v črno-beli različici.

Vanesa Gregorič