Ljudska univerza Ajdovščina je pod pokroviteljstvom naše občine v tem šolskem letu organizirala tečaj slovenščine, ki se je, glede na oblike in metode poučevanja, razlikoval od že ustaljenih tečajev slovenščine, ki pogosto potekajo na LU. Slovenščino se bomo učili na terenu. Razpis je predstavljal izziv in spretno organizacijo. Prijavilo se je kar veliko žena, mamic, iz različnih držav. Usoda jih je umestila v naše okolje, različno od njihovega, domačega. Največja težava za sobivanje pri nas je bilo neznanje jezika. Mnoge med njimi so se počutile varne le doma, družbo so iskale med svojimi ljudmi, kjer je bilo mogoče sporazumevanje. Le redke med njimi so se vključile v naš svet in poiskale zaposlitev.

Na začetku tečaja smo jih, glede na znanje jezika, družili v dve skupini: v prvi so bile žene, ki niso znale skoraj nobene slovenske besede; v drugi so bile udeleženke, ki so že dalj časa v Sloveniji, vendar je bilo slabo njihovo sporazumevanje.

Pouk se je začel v učilnici, kjer so udeleženke usvajale osnove našega jezika, besedo za besedo, ki smo jih povezovale v poved. Po določenem času smo dale besedam pomen, konkretizirale smo delo in učenje jezika obogatile najprej na tržnici. Sporazumevalni vzorci, ki so v učilnici kar stekli, so se v življenju zatikali, vendar s prijaznostjo branjevk je bilo delo boljše.

Pred kioskom so udeleženke spoznavale besede, povezane z nakupi pisem, znamk, tudi časopisov, torej s predmeti, ki se prodajajo v kiosku. Verjemite, ni bilo lahko.

Po določenem času nas je prijazno sprejel g. Martin na obisk v svojo lekarno. Udeleženke so res skrbno, zainteresirano sledile njegovim besedam. Ob bolezni so morale iskati pomoč za obisk lekarne pri prijateljih, ki so kakorkoli razumeli slovensko. Mnoge med njimi imajo majhne otroke, torej so bili pogosti obiski lekarne.

Naslednja naša jezikovna pot je bila na OŠ Danila Lokarja Ajdovščina. Lepo so nas sprejeli in ga. Kristina nas je vodila od učilnice do učilnice, kjer so se udeleženke srečale z besedami, ki domujejo v šoli, bogatijo otroštvo in mladost, tudi njihove otroke.

Čudile so se življenju na šoli, čeprav so nekateri njihovi otroci obiskovali šolanje pri nas, vendar one so bile prvič v naši šoli. Kako so se sami otroci znašli?

Torej jezik, ki so ga udeleženke spoznavale in usvajale, smo povezovale z življenjem. Prijaznost, ki smo ga začutile v našem Zdravstvenem domu, je udeleženke tečaja opogumila, da so gospo Damjano, ki nam je predstavila delo v ZD, vprašale veliko neznanega, osebnega, občutljivega, ki jih je bremenilo.  Razveselil jih je tudi topel pozdrav direktorja ZD g. Stoparja.

V pogovoru z medicinsko sestro so se že razjasnile nekatere stiske, še prijetnejša je bila obljuba, da se v težavah, povezanih z zdravjem, lahko oglasijo po pomoč v ZD. Zadovoljne so bile, ker se bodo lahko same pogovorile z zdravnikom.

Znanje jezika temelji v knjigah; v njih se nam razrešijo jezikovne zanke in neznanke, zato smo se napotile v Lavričevo knjižnico. Gospa Marija je udeleženke tečaja vodila od preprostih knjig do zahtevnejših, od knjig za otroke do mladinske literature. Pripravila jim je naloge, s katerimi so dopolnile razumevanje posredovanih informacij. Delo v knjižnici jim je bilo zanimivo; pohvalile so mnoge aktivnosti, ki jih organizirajo, posebno za otroke.

Na našem jezikovnem potovanju smo se ustavile na različnih delih Ajdovščine. Veliko je bilo znanega in veliko je bilo novosti. Na nekaterih postajah smo se dotaknile naše zgodovine, na drugih pa kulture in življenja ljudi.

Besede so zaživele, dobile so globlji pomen, pomenile so tudi boljše življenje. Hvaležne so bile vsem za veliko pomoč in prijaznost, ki so ju srečale. Če bi se podoben tečaj ponovil, ne bi bilo potrebno iskati prevajalca za obisk šole in tudi zdravniku bi znale povedati in ne samo pokazati, da otroka boli uho.

Udeleženke tečaja, trajal je 60 ur, so usvojile pomembno besedišče na zanimiv način, tako jim bo lažje življenje pri nas, namreč jezik odpira vrata.

Irena Šinkovec