Sobotno jutro, eno tistih zaspanih in krmežljavih juter. Odločila sem se, da pozdravim nov dan pri izviru Hublja, po naši romarski poti. Gospodovala je tišina v meni in okrog mene, le jesenski listi so bili moji sogovorniki, ki jih je naša burja vrtinčila po zraku. To je bila tišina, ki, po pesniku Jakobsenu, živi v travi, na spodnji strani vsake bilke … Iznad Gore se je dvigala zastava in napovedovala vihrav dan.

Po dveh ovinkih je tišino napolnila pesem naše reke, ki je stoletja oblikovala življenje pri nas. Vedno smo je veseli, zato je bilo hrepenenje po njeni melodiji v avgustovskih in julijskih dneh še toliko večje.

Po kratkem vzponu sta se zasvetili obe beli glavi naših vrhov. Torej danes pa smo popolni.

Vračala sem se po drugi stezi, ki mi je prav tako polnila dušo.

Ko se je rodil nov dan in so se na našem najlepšem in najbogatejšem trgu brisale sledi neprespane noči, sem se vračala proti domu.

Prečkala sem Hubelj in obšla krožišče. Na pločniku sem opazila žensko, ki je težko nosilabreme svojih let. Pomagala si je s palico in sama sebi tožila. Vem, da je domačinka, vendar … Po drugi strani je prihitela mlajša ženska, vsa zadihana v sobotnih opravkih, tudi ona mora biti domačinka. Že od daleč je pozdravljala starejšo gospo, odložila je torbo kar na tla, ženičko je prijazno stisnila in jo objela. Prizor, ki ga redko srečam. To ni pomemben gospodarski vzpon, to ni zmaga na tekmi, to je Človečnost. Topla beseda kar na pločniku, stisk in pozdrav so prav gotovo odmaknili  težko breme.

Zaigralo mi je srce.

Moj korak jepostal živahen, da ne zapišem, poskočen.

Da, tudi to je naše mesto. JE. JE.

Irena Šinkovec