Duhovnik, publicist, zgodovinar, etnograf, pisec, etnobotanik in glasbenik Janko Barlè je bil rojen 12. marca 1869 v učiteljski hiši na 'društvu' v vasi in župniji Budanje pri Vipavi na tedanji hiš. št. 48 (kasneje 12, 74) in ki je danes ni več. Oče Ivan je bil učitelj, mati pa Ivana (roj. St/e/rniša), oba Gorenjca. Tam, v Budanjah, glede na to, da se je komaj 3-leten (1877) z očetom in materjo (s katero sta imela vsega kar deset otrok: šest sinov in štiri hčere: Janko, Gustav, Alojz, Danko, Slavko, Videk, Matilda, Pavlina, Marica in Linca) preselil v Podzemelj (v Beli krajini), svojega pravega otroštva res (še) ni imel.

Še kot osnovnošolec v Podzemlju je Karlu Štreklju že pošiljal ljudske pesmi in povedko ter tri uganke, objavljal pa še v Dolenjskih novicah, Vrtcu, Angel/j/čku idr. V Podzemlju je Barlè spoznal sosednje Hrvate in pričel z osnovnim šolanjem (ljudska šola) in ga nadaljeval v (nemški) nižji gimnaziji v Novem mestu (1879-1884). Nato je odšel v Karlovec (1884-1886). Tam se je srečal s Slovencem F. S. Vilharjem Kalskim. Višjo gimnazijo (1886-1888) in bogoslovje (1888-1892) je končal v Zagrebu. Med šolanjem se je tudi glasbeno izobraževal; najprej pri očetu, ki je bil tudi organist, v Novem mestu pa pri frančiškanu p. H. Sattnerju; frančiškani so bili tudi prvi, ki so Barlètu v Novem mestu vcepili ljubezen do lepe književnosti in glasbe. 5. in 6. razred gimnazije je nadaljeval v Karlovcu, 7. in 8. (1886-88) pa v Nadškofijskem liceju v Zagrebu. V tamkajšnjem bogoslovnem glasbenem društvu Vijenac se je učil igranja violine. Novo mašo je pel 26. jul. 1892 v zagrebški katedrali in nato še enkrat 13. avg. (1892) v Podzemlju.

Najprej je bil katehet, nato nadškofijski notar in arhivar. Služboval je v Zavodu za gluhoneme otroke. V nadškofijski pisarni je bil od 1911 kot aktuar-beležnik Duhovnega stola in nadškofov tajnik, od 1913 do 1938 vodja nadškofijske pisarne-tajnik (ravnatelj) zagrebške Nadškofije: 1904 prebendar, 1911 tajnik nadškofa, od 1916 kanonik zagrebške stolnice, ravnatelj nadškofijske tiskarne in predsednik Cecilijanskega društva za hrvaške škofije. Tu je ostal skoraj 50 let; in se v sami cerkveni hierarhiji nenehno vzpenjal; pa tudi zunaj cerkvenih področij, v civilnih (z)družbah in društvih. Bil je še podpredsednik Hrvaškega glasbenega zavoda in odbornik tamkajšnje Filharmonične družbe. Ukvarjal se je z beletristiko, leposlovjem, cerkveno zgodovino, zgodovino zdravstva, etnografijo in z zgodovinopisjem glasbe. Beletristični dosežki so rezultat njegove kulture in življenja, še najbolj resnična pa mu je ostala ljubezen do narave, povezane z rodoljubjem, slovenskim in hrvaškim.

Dr. Franc Križnar

(nadaljevanje in konec prihodnjič)