»Trst je naš,« je priljubljen izrek, ki pa mu zares nihče ne verjame, saj ni bil povsem naš niti tisti dober mesec po 1. maju 1945, ko je IX. Korpus pregnal Nemce iz njega. Ga pa je sredi letošnjega januarja 'zavzelo' pol stotnije članic in članov zgodovinskega krožka UTŽO Društva Most. Pohod smo začeli na Griču sv. Justa, ki je zgodovinsko središče mesta - ostanki rimske (civilne) bazilike pričajo o tem. Nad njo se pne srednjeveški grad, v bistvu utrdba, ki so jo glede na potrebe (nevarnosti) dozidavali. Imenitna sakralna znamenitost je stolnica, ki pod isto streho iz začetka 14. stoletja združuje ostanke zelo stare cerkve in poznejše kapelice za relikvije sv. Justa.

Na strmo pobočje griča so Rimljani naslonili amfiteater z več kot 3.000 sedeži, torej je bil zaliv pod kraškim robom mamljiv že antičnim ljudstvom. Kot pristanišče se je Trst skozi stoletja uveljavljal pod raznimi vladavinami, toda največji razvoj je dosegel pod Avstro-Ogrsko, kot največja luka monarhije, z železniško povezavo do Dunaja pa sploh. Na račun pristanišča se je razvil v kozmopolitsko mesto in velja ga užiti v vsej njegovi večplastnosti, tako s sprehodom med imenitnimi palačami kot s kulinarično ponudbo, najmanj z znamenito tržaško kavo, pa tudi aperolom, denimo na Velikem trgu, kjer smo pri vodnjaku štirih celin (fotografija) zaman čakali na Mihca in Jakca, ki bijeta polno uro na zvonu mestne hiše. Mimo Fabianijeve 'zelene' hiše na Borznem trgu smo prikorakali do bogato opremljene pravoslavne cerkve sv. Spiridona.

Čeprav je Marija Terezija pustila v Trstu močan pečat (terezijanska četrt), pa do donedavna ni imela v mestu spomenika. V obliki velikega kovanca (tolarja) so ga postavili na razvpitem Ponterošu, nekdaj pojmu jugo-šverca. Onkraj Velikega kanala, urejenega prav za časa Marije Terezije, nas je pozdravil avtor Uliksesa James Joyce. Zatem smo samo pomahali Mireli, ki je s ponudbo in cenami oblačil skoraj povsem izrinila Kitajce iz mesta, in se z avtobusom prepeljali do Rižarne. V Trstu rojeni vojni zločinec Odilo Globočnik je luščilnico riža pretvoril v peklensko taborišče z edinimi krematorijem v tem delu Evrope.

Temne sence preteklosti smo si posvetlili z ogledom muzejske hiše kruha v bližnjem Škednju, ki na majhnem prostoru ponuja zelo bogato zbirko etnološkega gradiva, vključno z izredno lepimi nošami v nadstropju. Predvsem pa nas je navdušila doživeta pripoved kustosinje Ane, kako so slovenske 'hruharce' s kruhom oskrbovale mestno gosposko. Etnološki muzej je pravi biser, kjer smo začutili ljubezen in odgovornost tako do dediščine kot tudi slovenske identitete in jezika na Tržaškem.