Ortogiardino v Pordenonu je največji sejem o vrtnarjenju daleč naokoli, je prodajni sejem, prinaša pa tudi številne novosti s področja hortikulture. Tradicionalno ga prirejajo pred začetkom vrtičkarske sezone, obvezno pa okoli dneva žena. Skoraj ne boste videli Italijana, da ne bi sejmišča zapuščal s sadiko mimoze za svojo drago. Naši moški pa bolj stikajo za novimi sortami sadnega drevja. Tudi prav …

Osmemu marcu na čast smo tudi krožek Zgodovinska potepanja v društvu Most pognali proti Pordenonu. Da pa ne bi bila jutranja vožnja (cca 125 km) po furlanski nižini preveč monotona, smo se zaustavili v kraju Sesto al Reghena. Resda je ta majhen kraj uvrščen med 13 najlepših vasi v Furlaniji Julijski krajini, kar pa še ni zagotovilo, da se v njem skriva  pravi dragulj, benediktinski samostan. Njegova zgodba sega v 8. stoletje, v čase Langobardov, ko so se trije bratje plemiči naveličali vojskovanja in si omislili umirjeno življenje v lastnem samostanu. Podporo mu je kasneje izkazal sam Karel Veliki in si s tem prislužil fresko v majhni loži tik ob vhodu. Da se splača potruditi za nebesa, sta nam odkrili veliki poslikavi na nasprotnih straneh vhodne avle – peklenske muke pod Luciferjem in blažen mir v spremstvu kerubov in serafov ob kronanju Marije v nebesih, ki ga že uživajo preroki, apostoli, zaslužni papeži, mučenci in v spodnji, peti vrsti tudi mučenke (toliko o srednjeveški emancipaciji). Toda notranjost cerkve, predvsem dvignjen prezbiterij in kripta pod njim, nam je vzela sapo. Za Giotta značilne poslikave lokov in stebrov ter prezbiterija dajejo cerkvi izjemno estetsko in zgodovinsko vrednost, dovršena bizantinsko romanska zasnova cerkve pa vse skupaj zaokroža v neko skladnost, kot da s tem izžareva umirjenost, a hkrati deluje skrivnostno. V kripti se Bojana, članica kamnoseške skupine, ni mogla nagledati filigransko izklesane skrinje iz belega marmorja, v kateri počiva urna sv. Anastazije. Neverjetna je lesena Pieta, kjer je Marija tako zemeljska, kmečka (slovanska, smo slišali pripombo). Marsikoga so zasrbeli prsti, da bi te lepote ovekovečil za družinski album, toda vsak poskus je v kali zatrl paznikov klic – »No foto!« Šele na svetlobi smo si dali duška, s skupinsko fotografijo ob vznožju samostoječega zvonika s stranicami 7x7 m. Sonce nas je prijetno omrtvičilo, toda naš osrednji cilj nas je pričakoval 25 kilometrov naprej ob rečici Noncello.

Rimljani so jo imenovali Naon in po njej tudi pluli, zgradili pristanišče (porto), kar se je skozi čas izoblikovalo v ime Pordenon(e). Barke naj bi vezali prav tam, kjer je danes cerkev sv. Trojice z nenavadnim, okroglim zvonikom. Proti središču mesta smo prečili most, popularno poimenovanem po Adamu in Evi – zavoljo dveh kipov, ki pa v resnici upodabljata Jupitra in Junone. Iz Benetk so ju dobili v dar po tretji zrušitvi mostu, vsakič zaradi poškodb ob poplavah.

Staro srce mesta leži le lučaj stran, začenši s konkatedralo sv. Marka. Ugotavljali smo, da fasada ne obeta prav veliko in deluje kot nedokončana, toda v notranjosti smo bili presenečeni nad njeno enoladijsko prostranostjo. Ob straneh se zvrsti kar 12 stranskih oltarjev oziroma kapel, kjer bi lahko ure občudovali in proučevali razvojne faze cerkvenega slikarstva in hkrati zgodovine mesta. V tem smislu je najpomembnejša kapela že prva z desne - Kapela milosti, s platnom pomembnega italijanskega slikarja, sicer domačina, ki si je nadel kar ime svojega mesta – torej Pordenone.

Samostoječi zvonik, ki je s svojimi 80 metri višine viden od daleč in je simbol mesta, je v celoti iz opeke, menda zaradi proti požarne varnosti. Zvonik je previsok za spominske fotke, zato pa v 'kader' pade čudovita mesna hiša s stolpom z uro in ložo v pritličju, kjer so nekdaj mestni veljaki razsojali o pomembnih mestnih temah, danes pa to nadaljujejo v nadstropju (sedež občine). 

Od tod vodi v notranjost mesta izjemno slikovita ulica (Vittorio Emanuele II), saj so levo in desno  nanizane imenitno ohranjene srednjeveške stavbe, palače, okrašene z izvirnimi poslikavami, preplet gotike in renesanse, z obokanimi podhodi in prehodi v druge uličice in trge. Ne manjka tipičnih gostiln, picerij, kavarn, kjer smo si lahko okrog poldneva končno privezali dušo, recimo z aperolom za štiri evre. Seveda smo pokukale tudi v trgovine prestižnih blagovnih znamk, bolj iz firbca (ali navade), saj je bil naš osebni proračun namenjen predvsem nakupom na sejmu - sadik, semen, gomoljev, cvetja in najrazličnejših pripomočkov za vrtnarjenje. Če pa še to ni bilo dovolj, smo iskale kakšno novo idejo za oblikovanje gredic in vrta. Po videnem ni vrta brez 'fačuzija' in kuhinjskega pulta na kolescih. Česar pa ne bi zmogli spraviti na avtobus, saj smo že itak zasedli vseh 56 sedežev.

Jerica Pelicon