Mentorici
krožkov prof. Zdenka Žigon in prof. Ivana Slamič sta pripravili bogat in
zanimiv program, ki nam ga je med triurno vožnjo proti najvzhodnejšemu delu
naše države obširno predstavila mentorica Zdenka. Z zanimanjem smo poslušali
njeno razlago, naši pogledi pa so se sprehajali po poljih, gozdovih, hribih in
dolinah, rekah, po mestih in naseljih, mimo katerih smo se vozili in si v
mislih pritrjevali: »Lepa je, res je lepa naša Slovenija!«
Prvi postanek in osrednji dogodek potovanja je bilo srečanje s člani društva 'Primorci
in Istrani v
Prekmurju', ki ohranja običaje, tradicije in kulturno izročilo Primorcev in
Istranov. V vasi Pince Marof so nas pričakali, toplo sprejeli in nas pogostili
člani društva, potomci prvotnih naseljencev. Njihov predsednik Stanko Bensa nam
je spregovoril o širšem zgodovinskem okviru in vzrokih naselitve. Njegova s
čustvi prežeta pripoved o trpljenju, večkratnem preseljevanju, boju za
preživetje in obstanek nas je resnično ganila. Manjši muzej, postavljen v
repliki barake prvih priseljencev, še dodatno priča o nepredstavljivih razmerah,
v katerih so ti ljudje živeli. Težko si je predstavljati, da je človeku,
ljudem, dano, prestati take preizkušnje in vse tragične zgodbe, kot so jih
doživljali Primorci in Istrani na svoji trnovi poti.
Naše potepanje nas je vodilo v Lendavo, kjer nas je pričakala lokalna vodička. Vzeli smo čas za odmor in kosilo v gostilni Lovski dom in se okrepčali s prekmurskim bogračem. Po predvidenem programu smo si nato ogledali številne zgodovinske, kulturne in krajevne znamenitosti Lendave in okolice. Sinagogo, evangeličansko in več katoliških cerkva, kapelico Svete Trojice z mumijo Mihaela Hodika in grob, v katerem se je skrival dobrotnik, prekmurski Robin Hood. Videli smo prenovljeno mestno dvorano, kulturno središče Lendave z zanimivo notranjo arhitekturno ureditvijo v obliki narobe obrnjene in prostoru prilagojene Noetove barke.
Sledila je vožnja po obronkih Lendavskih goric proti razglednemu stolpu Vinarium. Skrbno obdelana polja, visoko v bregove vzpenjajoči se vinogradi in urejene domačije dokazujejo, da tod živijo delavni in prizadevni ljudje. Povzpeli smo se na 224m visok Vinarium, s katerega pogled sega na našo vzhodno sosedo Madžarsko, proti jugu na Hrvaško, v Slovenijo na zahodu in na bolj oddaljeno Avstrijo na severu.
Na koncu naše poti smo se ustavili v Razkrižju. V župnijski cerkvi nas je sprejel msgr. Franc Režonja, župnik na Razkrižju in vikar za narodnostne skupnosti. Seznanil nas je z zgodovino cerkve, ki jo krasijo zelo lepi vitraži naše domačinke Anice Stojko, delo članice društva Most. Izčrpno nam je predstavil tudi zgodovino Razkrižja, sobivanje ljudi na narodnostno mešanem področju in zaplete s Hrvaško po osamosvojitvi Slovenije.
Utrujeni od številnih vtisov in obogateni z novimi spoznanji in vedenji smo se v večernih urah srečno vrnili na izhodišče, v Ajdovščino.
Dora Furlan, foto Jana Maraž