Prva skupina Društva Abstinent Vipavske doline si je za aprilski pohod izbrala pot okrog Blejskega jezera, do tam pa zaradi nižjega ogljičnega odtisa izbrala prevoz z vlakom (en del poti tudi z avtobusom). Vesela druščina je tako uživala ob pogledu na Soško dolino in Baško grapo, po prihodu skozi predor Podbrdo na Gorenjsko pa še na Savo Bohinjko. Po sestopu z vlaka smo najprej poskrbeli za lažje nahrbtnike in se iz njih dobro energijsko podprli.

Sledil je pohod in prvi problem? Nismo se mogli uskladiti, katera pot okrog jezera je krajša, če gremo levo ali če gremo desno. Zmagala je leva, tako da smo se najprej sprehodili pod gradom. Čeprav smo bili šele aprila, smo doživeli pravi turistični živ- žav in se je naša skupina nekajkrat malo ’raztrgala’. Kratke postanke, da smo se spet zbrali, smo izkoristili za občudovanje tisti dan precej razburkanega jezera, otoka, ki je z vsake strani drugačen, in zasneženih vrhov gora naokrog. Ob celi poti pa so nas iz vode pozdravljale račke. Že krepko v drugi polovici poti smo dobili eno prosto klop, da smo spet lahko odkrivali vsebino nahrbtnikov. Lažji nahrbtniki so nam prav prišli za finalni vzpon na železniško postajo, kjer je bila prva ugotovitev, da nam števci korakov na telefonih ne delujejo usklajeno (verjetno bo treba zadevo ponovit v desno smer), druga ugotovitev pa, da je pred odhodom treba pojesti še en cel ’šalam’ in zagozdo sira iz šefovega nahrbtnika.

Razvila se je debata, ki je zaradi gneče ob jezeru nismo mogli speljati med pohodom. Imeli smo si toliko povedati, da nismo opazili polurne zamude vlaka, potem pa je vlak noro hitro pripeljal do Nove Gorice in je bilo potrebno debato nadaljevati še na železniški postaji.

Če se bomo odločili za ponovitev, bomo verjetno obiskali tudi grad ali otok, za sedaj pa ostaja obljuba druge skupine, da gremo meseca maja na morje.

Damjan T.