Po prvi svetovni vojni je bila med Kraljevino Italijo in Kraljevino SHS podpisana mejna pogodba 1920. leta, znana kot rapalska pogodba. Italijani so po razmejitveni črti neutrudno gradili mejne postojanke, bunkerje, vojašnice, mulatjere – podatek, da so zadnje obroke kreditov za te gradnje izplačali šele 1950. leta (ko so bili objekti že v drugi državi), je dovolj zgovoren. Tokrat smo se (5. junija 2021) Četrtkovi pohodniki za dušo in srce DU Ajdovščina (s prijatelji) namenili ogledati ostanke obrambnih položajev nad Soriško planino. Vozili smo se po Soški dolini in po Baški grapi, šofer je spretno krmaril avtobus po ozkih ovinkih, srečno mimo drznih motoristov in po dveh urah in pol smo prispeli na parkirišče pod smučiščem. Tu sta nas čakala lokalna vodiča Jožko Dakskobler in Jan. Morda rahlo presenečena nad številom – bilo nas je 52 – a dobro razpoložena za predstavitev teh krajev in potrpežljivo sta odgovarjanje na številna vprašanja. Že takoj smo izvedeli nekaj o prvih naseljencih teh krajev; prišli so s Tirolskega in zato lahko razumemo njihovo radoživost in upornost; pa tudi o italijanski okupaciji, nasilju pod fašizmom, odtujevanju otrok in zgrešeni demografski politiki po drugi svetovni vojni … Kar hitro smo se začeli vzpenjati po smučišču. Med sopihanjem smo se tolažili, da vendarle premagujemo strmino smukaške proge, ki pa ni bila predolga. Kmalu smo vsi osvojili vrh Lajnarja. Odprl se nam je lep razgled na vse strani, vodič in Mirko sta naštela bližnje vrhove, pa še skozi domiselno narejeno kukalo jih je bilo moč videti. Našo pozornost je pritegnila ogromna železna kupola nad bunkerjem. V šest metrov globok bunker nismo šli, smo pa verjeli, da tehta kupola 7 ton – 70 kvintalov bi rekli Italijani – in da so jo z vlečnim traktorjem pripeljali iz Podbrda. Po stezi smo se spustili do večjega bunkerja, se v hladnih in vlažnih rovih povzpeli po strmih notranjih stopnicah in na drugem koncu ugledali jasno nebo. Pot smo nadaljevali do ostankov vojašnice in nato proti Možicu. Čeprav o Italijanih med tridesetletno okupacijo ne moremo reči nič dobrega, jim moramo priznati, da so bili odlični graditelji; omet še veže stene, oboki se ne rušijo in mulatjere so mojstrsko speljane preko sedel do vrhov. Pod vrhom Možica je dobro ohranjena in s kamnitimi ploščami oblečena vojašnica za italijanske oficirje. Z vseh strani je zavarovana z bunkerji, kot opomnik, da so spopadi in vojne nesmiselni in so za 'navadne smrtnike' le vir strahu in trpljenja.

Med razgledovanjem po grapah, stenah in naseljih pod Črno prstjo, Koblo, tja do Porezna nam je vodič predstavil prvo naselitev teh krajev, gradnjo bohinjske proge, prizadevanj Italijanov za prilastitev tega območja, trpljenje domačinov pod fašisti in grenkobo zaradi praznih vasi v sedanjem času. Njegova navdušenost, zagnanost pri oživljanju turizma in smeli načrti mladega vodiča in kolesarja pa vlivata upanje, da imajo ti kraji v prihodnosti priložnost, da se pokažejo v vsej lepoti in prvobitnosti. Morda tudi ob branju povesti Ljudje iz Stržišča - nanjo me je spomnila Jožka.

Med hojo in klepetanjem je bilo dovolj časa za občudovanje in fotografiranje številnih avrikljev v skalnih razpokah, Clusijevih in tržaških sviščev; cvetja na naših pohodih nikoli ne trgamo. Prav počasi in 'po upokojensko' smo si na vrhu Možica ob železni kupoli vzeli čas za malico in razgledovanje. Ko so se nad daljnimi vrhovi Karavank zbirali nevihtni oblaki, pa je bil čas za povratek.

Ustavili smo se še v Podbrdu in obiskali muzej v Jakovkni hiši. Živahna vodičeva razlaga nas je navdušila, prijaznost so domačini dokazali z gostoljubnostjo in vabilom, da še kdaj obiščemo te kraje. In verjemite, bilo je vredno: preživeli smo čudovit pohod, spoznali nekaj novega, se sproščeno družili, tudi nasmejali ob vicih in se zahvalili vodičema, šoferju avtobusa in Mirku za lep dan.

ANB