V Buzetu nas je pričakalo nekaj planincev PD Buzet z vodnikom Silvanom Komarjem, ki je ustanovitelj Poti sedmih slapov. Med potjo se nam je pridružilo še nekaj planincev z obale, tako da se je zbrala skupina preko petdesetih pohodnikov iz več planinskih društev in iz kar treh dežel: Slovenije, Italije in Hrvaške. Vodniki Mirko, Bogdan in Silvano so nas vodili ob reki Mirni, ob kateri se nahaja vseh sedem slapov. Ti so oštevilčeni in poimenovani.

Ko smo krenili na pot, nas je obdajala megla, ki smo jo z vsakim korakom odganjali. Kmalu nas je pozdravilo sonce in nas spremljalo ves dan. 

Pot smo začeli po desnem bregu reke Mirne, v katero se zlijeta potoka Mirna in Draga. Po krajši ravninski hoji smo prišli v gozd, prečkali smo majhen Komarjev most, poimenovan po ustanovitelju poti. In že smo bili pri prvem slapu. Malo smo se dvignili do drugega slapa, ki leži pod previsnimi stenami, kjer imajo svoj kotiček tudi plezalci. Po krajši strmini, zavarovani z vrvjo, smo prišli do najvišje točke pohoda. Odprl se nam je lep pogled proti Buzetu, Čičariji z Žbevnico in Učko na vzhodu, mi pa smo pot nadaljevali po bolj ali manj ravnem terenu.

Vsi slapovi, eni manjši, drugi večji, se zlivajo v jezerca in tolmune s čisto smaragdno vodo. Taka sta tudi tretji in četrti slap. Peti slap je v zapuščeni vasi Kotli, kjer skoraj ni več prebivalcev. Domačije služijo le kot vikendi. Na eni taki domačiji so nas lepo sprejeli in pogostili. Tu smo imeli daljši postanek za malico.

Pot smo nadaljevali po kolovozu, ki je bil precej blaten. Taki smo bili tudi pohodniki ob koncu pohoda. Nadaljevali smo po kraškem terenu še do šestega in sedmega slapa. Med potjo smo prečkali most, imenovan Napoleonov most. Z vrha je videti v razpadanju. Če se spustiš pod most, pa je lepo ohranjen in vidi se mojstrovina izdelave.

Pot je lahka, le z eno vzpetino, in je razgibana. Poteka po kamnitem kraškem terenu. Ob poti je teren poraščen z grmovjem in lobodiko. Ker je bilo v zadnjem času precej dežja, so bili slapovi bogati z vodo, v sušnem obdobju tudi presahnejo.

Pot smo premagali v šestih urah. Imeli smo še dovolj časa za ogled starega dela mesta Stari Grad, ki leži na vzpetini. Ogledali smo si cerkev in vodnjak iz 18. stoletja ter obzidje, od koder je lep razgled na okolico. Novejši del mesta se razvija okrog griča, o čemer pričajo novogradnje. Nato smo šli v vasico Kozare, v konobo Volte, na okusne istrske bobiče, kjer nam je gospod Silvano pripravil prijetno presenečenje s harmonikarjem. Ob domačih vižah smo tudi zaplesali. Z mrakom smo se poslovili, se zahvalili Silvanu za lep sprejem in se odpeljali proti domu. Za nami je bil poseben dan, poln lepih doživetij.

Marjana S.