Zadnje letošnje zgodovinsko potepanje je bilo namenjeno spoznavanju Dolenjske, pa tudi iskanju povezav med tem »mehkim valovanjem prostora«, kot pravi Pavček v pesmi Skoraj himna, in Vipavsko dolino. Najprej nas je pot peljala v Škocjan, kjer so kamnoseki Društva MOST skupaj s kamnoseki z Dolenjske pod vodstvom Francija Kocjana v cestnem krožišču pred leti v skali izklesali konje, kar je bila dobra vaja za izklesano podobo furmanov v Beli. V Zagradu pa so sodelovali pri ustvarjanju spominskega obeležja v vasi. 

V Novem mestu nas je pri Kandijskem mostu že pričakoval vodič Andrej in nas popeljal po tej čudoviti dolenjski prestolnici. Po prenovljenem in na novo tlakovanem Glavnem trgu (seveda zaprtem za promet) smo se mimo občinske stavbe in med meščanskimi hišami povzpeli na najvišjo točko Kapitelj s cerkvijo sv. Nikolaja in vmes zvedeli veliko o zgodovini kraja, najpomembnejših meščanih, začetkih tovarne zdravil Krka in se mimo hiše slikarja Božidarja Jakca, ki čaka pogumnega investitorja, da ji povrne namembnost, po Bregu (tistem Bregu, ki je bil tako priljubljena Jakčeva upodobljena veduta) spustili do reke Krke na Župančičevo sprehajališče. Čez reko smo uzrli stavbi stare moške in ženske bolnišnice, ki ju je leta 1894 in 1908 ustanovil zdravnik Peter Defranceschi (1863-1937), rojen v Šturjah, in pa graščino Grm, kamor se je leta 1886 s slovensko kmetijsko šolo s Slapa preselil njen ustanovitelj Rihard Dolenc (1849, Podbrje pri Podnanosu-1919) in jo zelo uspešno vodil vse do upokojitve leta 1907. Ker so bile zaradi del na cesti zaprte nekatere ulice, si na žalost nismo mogli ogledati še ene znamenitosti. V Parku ob Domu šolskih centrov sta pred leti Jožko Vodopivec in Danilo Rovan, oba iz vrhpoljske kamnoseške skupine, izklesala kip Primičeve Julije.

Preko lesene brvi smo šli čez Krko, kjer nas je na parkirišču že čakal avtobus. Odpeljali smo se proti Mirni Peči, kjer so nas pričakovali v Muzeju Lojzeta Slaka.

V sodobnem interaktivnem muzeju smo si ogledali kratek film o življenju in glasbenih uspehih tega velikana narodnozabavne glasbe, potem pa nas je gospa, ki skrbi za muzej, izzvala, če bi kdo zaigral kakšno Slakovo melodijo. Na frajtonarico seveda. Na srečo je bil z nami Lojze Bajc, velik ljubitelj Slakove glasbe. Z veseljem je zaigral Čebelarja in s tem nastopil v tako imenovanem harmonika šovu, ki so ga tudi posneli.

Potepanje po Dolenjski smo zaključili v bližnjem Šentjuriju, kjer je bil rojen Tone Pavček. Gospa, ki sprejema skupine v Pavčkovem domu, nam je z žarom in ljubeznijo pripovedovala o njegovih otroških letih in družini invse to povezovala s pesnikovimi verzi, popeljala nas je po njegovi ljubi vasi in nam pripravila res čudovito popoldne. Polni lepih vtisov in novih spoznaj z Dolenjske smo se vrnili domov.

Zdenka Žigon, foto Jana Maraž