Na izpostavljeni in energetsko močni točki (kot jo je izmeril Marko Pogačnik) kraljuje Devica Marija oziroma njej posvečena romarska cerkev, ki je zaradi strateške lege igrala vlogo protiturškega tabora, pol tisočletja kasneje pa tudi partizanske izvidniške točke. Kar je šlo Nemcem v dolini tako v nos, da so leta 1944 prihrumeli gor in jo zaminirali. Tokrat pa od razgleda ni bilo nič in tudi očem zdravilna voda na skali pri kapelici sv. Lucije (če bi se do tja povzpeli) ne bi prebodla meglic, ki so zastirale dno doline, kaj šele pogled proti morju in v Furlanijo. Imeniten nadomestek zanje je po zaslugi Vilija, ki si je izboril ključe, predstavljal vpogled v notranjost obnovljene cerkve. Od zunaj sploh ne izgleda tako velika, kot je v resnici – s triladijsko zasnovo, enako široka kot je dolga, z gotskim prezbiterijem, ki je uspel 'preživeti'. Spodobi se in je pravično, da se za omogočen ogled občestvo zahvali – z najbolj znano Marijino pesmijo!

Po nekoliko ožji in bolj strmi stezi se je zdaj precej razpotegnjena kača pohodnikov spustila do še ene znamenitosti, edinega naravnega jezera v Vipavski dolini. V skalnatem kraškem svetu se je našla neprepustna kotanja, kjer voda ne presahne. Glede na shojeno obrežje je jezerce močno obiskano. Ker so bile v obvestilu za ta pohod priporočene zgolj pohodne palice (ne pa tudi kopalke), ni bilo junaka, ki bi izmeril temperaturo vode. Povsem suhi pa pohodniki le niso prišli do konca, saj je bilo treba nadoknaditi še nekaj višinske razlike do izhodišča.

Foto V. Bratina, J. Maraž, V. Vetrih