Avtobus smo parkirali v Kortah, ki je največja vas tega področja. Kar 54 se nas je zbralo. Pot je pomagala izbrati in nas po njej vodila Helena Košir, doma iz Kort. Cel teden smo zaskrbljeno pogledovali vremensko napoved. Burja in celo sneg nista dajala ravno nekega zagotovila, čeprav je za soboto kazalo na sonce. Zjutraj pa smo se zbudili v zimski dan brez oblačka in celo veter je skoraj ponehal. Naša prva postaja je bilo veliko gradišče Kaštelir nad Kortami. Pred kratkim urejeno več kot 5.000 let (!) staro naselje, ki je imelo takrat celo tisoč prebivalcev, ni tako, kot bi moralo biti. Res škoda, da Slovenija ne zna izkoristiti in urediti svojih biserov. Prelepi razgledi na zasnežene Alpe, Krn, Triglav in Dolomite ter morje v čistem zraku brez oblačka.

Naslednja znamenitost, ki smo jo pogledali, so bili naravni vodni viri. Čeprav so 250 m nad morjem, tu vode ni nikoli zmanjkalo. Na žalost jih je veliko pozidanih, ta v Kortah pa še prikazuje, kako je bilo. Nadaljevali smo do stare šole Korte (sedaj preurejene v hostel), kjer je že pred 184 leti potekal pouk v slovenščini. Pot nas je vodila proti Krogu, kjer je že v 11. in 12. stoletju deloval benediktinski samostan. Po vojni so objekte nacionalizirali, vendar se veliki načrti o uporabi teh objektov niso uresničili. So pa tudi tu grenak priokus zaradi propadajočih objektov popravili čudoviti razgledi na sečoveljske soline, morje in Istro globoko pod nami. Vračali smo se po stezah proti Kortam in po prehojenih 13 kilometrih končali na kmetiji Kotrle, kjer so nam postregli bobiče s klobaso, pa tudi kozarček okrepčilnega nam je pripadel. No, za konec smo imeli še kilometer do našega avtobusa. Bilo je res lepo in vredno ponovitve.

Branko Lavrenčič, fotografije Igor, Jana in Vili