Po poti kraških kalov

Druga skupina društva Abstinent se je odločila pripraviti februarski pohod 'Po poti devetih kalov' v okolici vasi Kobjeglava na Krasu. Kali so večje ali manjše, plitke ali bolj globoke luže, ki so v zgodovini na Krasu, ki je brez tekočih voda, služile za napajanje živine, pa tudi za pranje perila. Obnovljeni kali sedaj služijo kot pomniki, pa tudi ohranjajo in vzdržujejo biotsko raznovrstnost v naravi. Za dan pohoda, 26. februarja, so bili vremenski obeti zelo slabi (močna burja in sneženje) in je naš pohod nekaj dni nihal na tehtnici DA-NE. Zmagal je DA, saj smo hojo v burji ob sneženju preizkusili že januarja, pa tudi obljubljena jota iz repe tropinke in paštašuta naše članice sta nas prignali na Kras. Po kavici in pecivu pred dvorano v Kobjeglavi nas je sprejel lokalni vodník Urban in nam v uvodu opisal samo vas, od najpogostejših priimkov, do dejavnosti (pršutarne) in načina gradnje stavb gosto skupaj zaradi zaščite pred burjo, ki je ta dan res ’imela mlade’, čeprav bi na Vipavskem rekli, da je ’glih prava za sušenje cunj na prostem in prezračitev stanovanja’.

Po tem uvodu smo se odpravili na pot, ki nas je vodila skozi gozd in zaraščene gmajne. Tam je burja izgubila svojo moč in smo med hojo lahko videli in izvedeli še marsikaj zanimivega. Ob celotni poti je vsekakor izstopala kraška suhozidna gradnja zidov. S suhimi kamnitimi zidovi (brez veziv) je bila omejena širina vseh kolovoznih poti, zidovi pa so omejevali tudi vse travniške in druge parcele. Spoznali smo tudi način smolarjenja na deblih črnega bora, ki je včasih predstavljalo dodaten zaslužek kmetov. V Škratovi dolini smo si ogledali igro narave kot največjega arhitekta pri ’zlaganju’ kamnov. Nismo si ogledali vseh devetih kalov, smo pa pri tistih šestih, ki smo jih videli, spoznali vse načine postavitve in namena.

Po vrnitvi v vas smo si ogledali še cerkev sv. Mihaela, potem pa smo se poslovili od našega vodníka in se odpeljali v vas Kobdilj na domačijo našega člana, kjer nas je čakalo kosilo. Postreženi smo bili, kot bi v gozdu delali in se ne samo sprehajali. Prijazen sprejem, topel prostor in super kosilo so nas kar prikovali na sedeže. Seveda se nismo samo gledali, kot se spodobi smo se ob slaščicah razgovorili in padlo je nekaj resnega, mnogo več pa šaljivega.

Človek v takih trenutkih pozabi na čas, zato se je vse zavleklo v pozno popoldne. Ob razhodu smo vsi soglašali, da tudi vremenoslovcem ne gre več zaupati in se bomo v bodoče orientirali po lastnem občutku.

D. Turk