Oktober je začel opozarjati, da smo se poslovili od prevročega poletja. Nebo se je kregalo in kregalo, grozilo z nevihtami, grmenjem, poplavami in burjo. Ta je v naši dolini ruvala, pometala in gospodarila. In potem …

Rodilo se je čudovito nedeljsko jutro. Nebo je bilo sinje modro, brez oblačka, le Mali Golak je imel še tanko kapo. Že ob prihodu prvih planincev na vrh se je tudi ta razblinila. Odprl se je čudovit razgled proti zasneženim Alpam, v daljavi se je lesketalo morje, našo dolino je sekala Vipava, le Ljubljansko kotlino je zakrivalo megleno morje.

Pred Iztokovo kočo, ki se je prebujala po deževnem nalivu, so se zbirali planinci od blizu in daleč. Nekateri so se vračali z vrha, drugi so šele merili korak proti njemu. Organiziran je bil Spominski pohod na Golake. Pred Iztokovo kočo je vabila vpisna knjiga, ki je dokaz in dokument preteklosti.

Ob 11. uri je bila organizirana vsakoletna prireditev v spomin planincem, ki so s prostovoljnim delom postavili tri koče (tudi kočo pri izviru Hublja), ki so se trudili, da je naše društvo premagalo viharno moč časa in živelo 120 let. Ponosni smo na njegovo starost, kar smo lani slovesno praznovali. Ob tem nas spomin popelje desetletja nazaj, ko so prostovoljno, na svojih hrbtih, mnogi planinci prenašali material, da se je postavil ta dom pod Golaki in ne samo to.

Ob napovedani uri so se zbrali nastopajoči. Zapela je pesem sester Kobal z Ustja. Njihovi mili glasovi so božali srca številnim planincem. Kot glas siničke, o kateri je pripovedovala Iris, je zvenelo njihovo petje. Erik je spremljal in bogatil recitacijo, Patricija pa je s flavto izpovedala globoka čustva, ki so spremljala celotno prireditev.

Predsednik PD Damjan Pregelj je pozdravil oba naša častna člana, in sicer Jožefo Hladnik in Antona Kreševca, ki sta se udeležila prireditve. Prevoz in povabilo je veljalo tudi nekaterim drugim starejšim članom našega društva. Njihove družbe smo vedno veseli.

Tema prireditve je bilo domoljubje, ljubezen do domovine in do našega jezika, do naše materinščine, ki odpira mnoga srca. Brez tega ključa ne bi bilo ljubezni, ki je sposobna opraviti mnogo prostovoljnih ur, ki zna in zmore premagati številne prepreke, da se kot kresnička zasveti na mnogih planinskih poteh. V preteklosti je ta velika ljubezen, brez nje ne more biti planinstva, podpirala mnoge stebre, ki so držali društvo pri življenju.

Prireditev in spominski pohod sta se zaključila z obljubo, da bomo branili in čuvali; bogatili in plemenitili vse, kar smo sprejeli samo v varstvo od naših prednikov.

S poklonom mnogim planincem, ki jih ni več med nami, in z obljubo, da bomo zapustili poznejšim rodovom, kar smo sprejeli od njih, smo se poslovili od Golakov. Obljubili smo si nasvidenje ob letu osorej.

Oblaki so pretrgali nebesno modrino in utihnili so mili glasovi sester Kobal.

Irena Šinkovec

Planinsko društvo Ajdovščina