Na ajdovski občinski praznik je vodja kratkih pohodov Društva Most Vesna Bratina pohodnike popeljala v sosednjo občino, najprej na stari vipavski grad. Po enakomerno zložni poti iz jedra Vipave so razvaline nekdaj mogočnega gradu dosegljive po 140 premaganih višinskih metrih. Grad so že v 12. stoletju pozidali na izjemno strateškem kraju, saj sta kot na dlani oba kraka Vipavske doline  - proti Razdrtemu in proti Gorici (z vsem gričevjem in hribovjem vred). Ker so okrog gradu posekali grmičevje, se zdaj ponuja izjemen (takorekoč tlorisen) pogled na Vipavo samo, in seveda obratno – grajske ostaline so opazne daleč iz doline. Toda šele na grajskem dvorišču se začuti nekdanjo veličino – pravokotno zasnovo s štirimi etažami in visokim stražnim stolpom, ki sicer kar precej 'iz plajbe' še skoraj po tisoč letih kljubuje težnosti. Grad je menjal nič koliko lastnikov, zadnji so bili Lanthieriji, ki so se v 17. stoletju odselili nižje (na mesto današnjega dijaškega doma škofijske gimnazije) in nato v danes obnovljeni dvorec na glavnem trgu.   

Po skupinski fotografiji se je 38 pohodnikov usmerilo po protipožarni poseki, ki je ravno dovolj strma, da so zventilirali pljučne mešičke in se dvignili kar visoko na Vrhpolje, kar je bilo čutiti ob spustu proti vasi. V cerkvi sv. Primoža in Felicijana smo si ogledali mozaike patra Rupnika, ki jih je podrobno predstavila Zdenka Žigon. Pri upodobitvi Jezusovega čudeža v Kani Galilejski si je Rupnik privoščil precej 'umetniške svobode' in namesto vrča upodobil nafo, to svojevrstno vrhpoljsko posebnost (Vrhpoljci = nafarji), kakor tudi pri hramu s sedmimi sodi, kjer je šesti kar nekako v zraku. Rupnikova ekipa je za postavitev mozaika, ki zapolnjuje cel prezbiteriji in še slavoločno steno, potrebovala vsega en teden. Nov je tudi križev pot, ki je bolj skladen z mozaiki.

Nekaj opreme so ob tem prenesli v staro cerkev, mimo katere se je Mostova posadka med vinogradi in kapelicami vrnila na izhodišče, kjer so naprave pokazale dobrih 7 prehojenih kilometrov.  

Foto Vili Vetrih