Najprej smo obiskali Železničarski muzej, v katerem je predstavljena železniška dediščina na Slovenskem. Začetki muzeja segajo v sredino 20. stoletja, ko so se slovenski železničarji odločili, da bo njihov železniški muzej stal na mestu kurilnice Ljubljana Šiška na Parmovi ulici 35. Ker so zavezani varovanju železniške dediščine na Slovenskem, so desetletja pridno zbirali dokumentacijo in raznovrstna železniška vozila, drugo železniško opremo in sorodna gradiva. Železniški muzej je bil ustanovljen leta 1981 kot Odsek za muzejsko dejavnost Železniškega gospodarstva Ljubljana. Danes se muzej predstavlja v dveh objektih. Glavno poslopje je rotunda s parnimi lokomotivami. Ko smo si ogledovali te velikanke, se nam je lokomotiva na ajdovski železniški postaji zdela kot palček. Meni osebno pa je kar naprej hodil pred oči prizor iz filma Doktor Živago, ko preko zasnežene sibirske pokrajine drvi proti gledalcem črna lokomotiva z ogromno rdečo zvezdo in Strelnikom. V sosednjem objektu stalna razstava prikazuje glavna železniška področja. Lahko smo posedli na vsem nam še tako znane lesene klopi, se spomnili male kartonaste vozovnice, ki jo je sprevodnik s posebnimi kleščami preluknjal, videli, kako so premikali kretnice in različne signalne naprave nekoč, videli različne železničarske uniforme.

Nato smo se sprehodili do Muslimanskega kulturnega centra v neposredni bližini. Sestavljen je iz več poslopij: upravne stavbe z amfiteatralno dvorano, izobraževalnega središča, stanovanjskega dela, osrednji del pa je seveda džamija z minaretom. Center je svoja vrata odprl v letu 2020, zaradi epidemioloških razmer pa je svojo vlogo začel opravljati šele v zadnjem času. Prijazna gospodična Elma Bošnjak nas je popeljala po posameznih prostorih, nam predstavila njihov namen, odgovarjala na naša nešteta vprašanja, nam veliko povedala o načinu življenja po islamu in načinu življenja muslimanov v Sloveniji. Ali ste vedeli, da je bila prva džamija v Sloveniji postavljena že leta 1917 v Logu pod Mangrtom? Postavljena je bila med Soško fronto za potrebe vojakov iz Bosne. Danes nanjo spominja le še ohranjena fotografija. Na koncu smo obiskali še restavracijo in poskusili njihove baklave.

Čez železniške tire smo lahko videli že naš naslednji cilj: Pivovarno Union. Najprej smo si s pomočjo sodobne virtualne tehnologije ogledali sodobno proizvodnjo piva od štirih vstopnih sestavin (hmelj, slad, voda in kvas) pa vse do odpremljana polnih steklenic piva v skladišča oziroma do končnega uporabnika. Zelo zanimiv je bil tudi obisk muzeja, v katerem je prikazano več kot 150 let slikovite zgodovine pivovarstva v Ljubljani in razvoja znamke Union. Zaključili smo z degustacijo njihovih najnovejših piv, ob tem pa pogrešali tudi kakšno slano prestico.

Polni novih spoznanj smo se zvečer vrnili domov.

Zdenka Žigon, foto Jana Maraž