S članicami, ki obiskujejo tečaj slovenskega jezika na Rdečem križu Ajdovščina, smo se v družbi še nekaterih prostovoljcev odpeljali v Gaberje. Lahko bi premerili pot peš, vendar čas je gospodar.

Gaberje so gručasta vasica, ki ji nudijo zavetje sosednje vzpetine. Kot gnezdece ždi med njimi. Po legendi naj bi dobila ime po mogočnih gabrih, ki so rasli ob potoku. Gaberje so bile omenjene že v 14. stoletju. V preteklosti so bile hiše stisnjene ob cerkvi, dandanes so se raztegnile po bližnjih vzpetinah. Nekatere domačije so obnovljene, druge se tiščijo druga druge, kot bi se bale, da jih bo odnesla naša burja, ker samevajo, ostale so prazne. V vasi se prepletata preteklost in sedanjost. Ob lesenem ganku, priči preteklosti, se razkazuje lepotec sedanjosti.

Cilj našega obiska je bila likovna razstava udeleženca tečaja slovenščine, gospoda Oleka, Ukrajinca, ki ga je vojna vihra pred tremi leti pognala od doma. Kot številni drugi sta z ženo, gospo Valentino, dobila zavetje v naši dolini. Prvi dom ju je sprejel v vasi Stomaž, na pobočju Kuclja. Nudil jima je srčen stik z naravo, kar sta cenila. Olek je vsako jutro premeril pot od doma do Vipavskega Križa in nam na tečaju slovenščine povedal, kaj je videl, katera češnja se razkazuje v cvetju, kam je segla pomlad. Lepote naše domovine so ga pritegnile, spodbudile, da je vzel barve in naslikal podobe, ki so ga vznemirjale.

Po nekem času sta se z ženo preselila v Gaberje, kjer se je njegovo likovno delo še dopolnjevalo in bogatilo. Na stenah stare šole v Gaberjah visijo podobe iz narave, cvetje in simbolne podobe, ki dopolnjujejo avtorjev stik z novo deželo. Podobe, ki pripovedujejo o naši deželi, so svetle, barva žari od ljubezni in veselja; slike, vzete iz retrospektive, so temne, sive.

Posebno mesto je dobil ukrajinski ljudski junak, junak ljudskih epov, legend in pripovedk, Mamaj, ki ga je avtor oblikoval v železu in kamnu. Podstavek skulpture je kamnit, vzet iz vinograda ali iz potoka, skulptura je železna. V potezah dela se izraža moč, samozavest in upanje, da bo zmaga pravična. Narod, ki se bori za svobodo, je nepremagljiv; misel nam je znana. V to verujemo vsi, ki si želimo miru in svobode.

Na vaškem 'placu' stoji stara šola; v njej smo si ogledali dela, postavljena na ogled. V njej se odvijajo prireditve in krajevni dogodki. Tudi za slovenski kulturni praznik so Gaberci organizirali prireditev, kar nam je povedala vaščanka, ki nam je prijazno podarila svoj čas in nam odprla vrata. Pouk v šoli se je iztekel 1963. Krajani so stavbo obnovili in ji podarili nov smisel. Stavba ima posebno zgodovino, o njej priča spominska tabla na njenem pročelju, namreč 1944 so Nemci napadli vas, ker so v njej zborovali partizanski učitelji. Ob njej stoji tudi spomenik z imeni žrtev iz 2. svetovne vojne.

Sprehodili smo se po vasi, iskali priče preteklosti in se ustavili ob dosežkih sedanjosti. Prišli smo k cerkvi svetega Martina, kar je v vasi največji kulturni spomenik. Cerkev je bila prvič omenjena že leta 1650, današnja zgradba je bila zgrajena v 17. stoletju in potem barokizirana. Glavni oltar krasi Miloščina sv. Martina in svete Notburge, iz 18. stoletja. V zvoniku je ohranjen zvon z letnico 1399, ostanek cerkve sv. Hieronima, ki je stala na hribu nad Podlazi v Braniški dolini. Ta stavba je tretja, namreč v preteklosti je bila tam lesena, potem so ji postavili kamnito sosedo, danes pa stoji velika cerkev, središče vasi. Še marsikaj iz preteklosti nam je povedala druga vaščanka, soseda cerkve, ki nas je prijazno povabila v njeno notranjost. Pred vhodom v cerkev smo opazili spominsko znamenje o Martinovi poti, ki povezuje cerkve, posvečene sv. Martinu.

Ko smo se ustavili na vzpetini nad vasjo, nam je bilo žal, ker nam je meglena zavesa zakrila pogled na lepoto dežele, ki jo domačini nosijo v srcu, o čemer pričajo obnovljene hiše v vasi.

Tega dne smo le korak od središča Vipavske doline občudovali preteklost in sedanjost. V lep dan so nas povabili razstavljeni likovni izdelki ukrajinskega begunca, ki je opazil v novi domovini lepoto in prijaznost.

Irena Šinkovec, prostovoljka na RK, foto Tara