Na krajšem pohodu Društva MOST se nas je zbralo skoraj 30 pohodnikov. Parkirali smo ob otroškem igrišču na Ravnah nad Črničami. Asfaltna pot nas je vodila skozi zaselek Ipavci in po premaganem krajšem klancu smo prispeli v Tabor. Ogledali smo si lepo urejene ostanke protiturške utrdbe iz leta 1413, postavljene na točki, s katere se vidi vzhodni in zahodni del Vipavske doline. Občudovali smo lep razgled po dolini, umetno jezero Vogršček ter vasi in zaselke, ki so posejani po vipavskih gričih. Dolina je bila bela, kot bi zapadel sneg. Jutro je bilo hladno in slana se še ni stopila.

Pot smo nadaljevali proti zaselku Garjevica in do Slejkov. Nad zaselkom smo si ogledali spomenik devetnajstim padlim borcem jurišnega bataljona XXX. divizije. Padli so tik pred koncem vojne, 24. februarja 1945. Vsi smo se strinjali, da se na žalost iz zgodovine človek nič ne nauči, da se podobne grozote dogajajo v svetu še danes. Hkrati smo bili hvaležni, da so nam naši predniki priborili svobodo in da živimo v miru. Pohodniki smo mlajši in se vojnih grozot spominjamo samo po pripovedovanju.

Sledil je postanek za malico. Povrhu vsega je Vesna še spekla zelo dobro pecivo. S pijačo, kavo in čajem pa sta nas pogostila bivša upravitelja koče pod Golaki Magda Slejko in Boris Štor. Hvala jima za gostoljubje.

Pot smo nato nadaljevali po požarni poti v dolino mimo lovske koče nad Gojačami. Skozi Črniče smo po soteski Konjščak prišli do najlepšega slapa v Vipavski dolini, ki se imenuje Č(e)b(e)r. Bilo je dovolj vode, da se nam je pokazal v vsej svoji veličini.

Vrnili smo se po isti poti nazaj, se skozi Črniče povzpeli po asfaltni cesti do parkirišča na Ravnah. Zadovoljni, da smo prehodili cca. 9 km, smo se vkrcali v avte in vrnili domov.

Jerica Pelicon, foto Vesna Bratina, Igor Slejko