Hubelj, bodisi besno neukročen ali pa v sušni, mirni različici, vedno je zagotavljal dovolj vode kot tudi pogonske energije, da so se ob njegovem toku začenjale in razvijale različne dejavnosti. Obrt je prehajala v manufakturo, s tekstilno tovarno je Ajdovščina zakorakala v pravo industrijo. Seznam dejavnosti, ki so se odpirale, pa tudi zapirale, je impozanten. Kot je tudi tehnična dediščina, ki so jo obrtni ali industrijski obrati puščali za seboj in na katerih so se lahko razvile tudi novodobne zgodbe o uspehu.

In ker bi bil brez zgodb tudi turizem precej šepast, se je kar nekaj časa iskalo primeren način za predstavitev vseh teh zgodb. Na enem mestu že ne, kje bi sploh našli primeren prostor, pa še drago bi najbrž bilo. Še sreča, da gre tehnologija tako skokovito naprej in so se ideje o klasičnem muzeju tehnične dediščine kaj hitro znašle na 'smetišču' zgodovine. Tako je 13 postaj, ki so s svojo dejavnostjo zaznamovali mesto in širšo okolico, na licu mesta (in situ) dobilo table, kjer z odčitavanjem QR kode pridemo do spletnih multimedijskih vsebin, po želji - na kratko ali na dolgo.

Vodja projekta je bila dr. Ines Beguš iz Goriškega muzeja, ki je v četrtek, 16. februarja, pripadnike Zgodovinskih potepanj Društva Most popeljala po tovrstni 'razstavi' na prostem. Beguševa je 'na daljavo' opisala dejavnosti, ki so se dogajale v zgornjem toku Hublja (do Pal) in so tudi časovno oddaljene, medtem ko so spomini na gospodarske stebre (delujoče, preživele, spremenjene, izbrisane) še vedno živi, posebno v upokojenski generaciji. Večina udeleženih tega dogodka je imela izkušnje s katerim od podjetij, nekateri so tudi penzijo dočakali tam. In prav to je dodana vrednost - mlada doktorica znanosti Ines Beguš je namreč informacije oziroma besedila oblikovala na osnovi zgodovinskih informacij, medtem ko so sodelujoči na 'potujoči' delavnici dodali osebno noto oziroma čustveno komponento. Na primeru Fructala in Tekstine smo tudi preizkusili delovanje informacijskih tabel oziroma QR kod – delujejo.

Foto Z. Žigon, E. Pelicon