Banjška planota – barvita, spočita, umirjena in tiha, ravno prav, da se lahko povežemo z naravo, sami s sabo in z druščino okoli nas, ravno prav, da začutimo, da je svet še vedno preprost in hkrati čustveno globok, če se dovolj umirimo, da ga opazimo in se z njim spojimo.

V kraj Banjšice sta nas v nedeljo, 23. junija 2023, povabila naša častna člana Srečko in Silvana, ki imata tam urejeno čudovito malo hišico, vrt in klopco, ki nam je v prijetnem hladu ponudila odličen kotiček za piknik, druženje in celo eno hitro igro na karte, ki je prav zabavno popestrila dogajanje ob obloženi mizi. Seveda smo si piknik morali najprej zaslužiti z gibanjem, tako kot je v našem društvu že utečena praksa, zato smo se takoj ob prihodu na Banjško planoto odpravili na nezahteven sprehod v pogovornem tempu skozi gozdiček ter mimo dišečih cvetočih travnikov, ki kar sami pripovedujejo o modrostih iz babičine lekarne, ker se kar bohotijo z najrazličnejšimi zdravilnimi rastlinicami. Ker imamo v našem društvu kar nekaj poznavalcev le-teh, smo si jih ob prihodu nazaj nekaj nabrali, eni za čaj, drugi za mazila, tretji pa za čarobne napitke ob raznih prehladih in drugih nevšečnostih. Sama sem jih bolj kot za praktične namene nabirala zaradi romantike, zaradi spominov na otroštvo, ko jih je za mazanje na soncu nabirala moja mama in tako me bo tisto rdečkasto olje šentjanževke vedno spominjalo na morske užitke moje mladosti.

In tako se je že kar zaključil prvi del naše nedelje. Zahvalili smo se Srečkotu in Silvani za prisrčno gostitev in se z avtomobili odpeljali dalje, do Lokovca, ki se nahaja na višini 913 metrov nad morjem in je ena izmed najdaljših in najbolj prostranih slovenskih vasi. Vas je bila v preteklosti znana po oglarjenju in prav zaradi tega so posamezni zaselki ter samotne kmetije močno razpotegnjene. Tam smo si v Srednjem Lokovcu pod vodstvom Zmaga Winklerja ogledali Center tehniške dediščine 'KUJ.ME' z dvema stalnima razstavama in sicer o kovaštvu in o smolarstvu. Verjetno si z lahkoto predstavljate take malo bolj velike lesene skrinje, pokrite s steklom, v katerih počivajo razni kovani pripomočki, srpi, žeblji (cveki), še malo manjši nožki - fouči, svedri pa razni drugi predmeti, s katerimi so te svedre in nože izdelali, kajti vsi vemo, kako to v muzejih izgleda, kajne? Ampak mi smo imeli to srečo, da nam je o postopkih kovanja in takratnega načina življenja pripovedoval domačin Adriano Vončina, ki šteje preko osemdeset let, v sebi pa nosi tak mladostni zagon, da nam je s svojo pojavo in zgodbo za trenutek pričaral duh tistega časa, kar je pri takih obiskih zelo dragoceno in spoštovanja vredno.

Iz kovaškega muzeja smo se preselili v prostore obnovljene stavbe krajevne skupnosti, kjer se nadaljuje razstava Lokovec skozi čas in gostujoča razstava kamnitih in slikarskih del mednarodno priznanega sodobnega likovnega umetnika Sebastjana Peršolje. Neka mala pika na i spoznavanja vasi Srednji Lokovec je bil ogled vaške cerkvice, posvečene sv. Pavlu in Petru, male, barvite in prikupne. Malo večja pika na i pa je bilo to, da smo v njej tudi skupaj zapeli, prelepo cerkveno pesem, ponarodelo, »Veš o Marija moje veselje, veš moje želje, ljubil bi te …«, ki smo jo tudi že v mladosti vedno prepevali, imeli smo občutek, da kar povsod paše, v cerkev, ma tudi na vrh Čavna za 1. maj.

Če v žargonu mladih povzamem 'vibe' današnjega izleta, bi si upala trditi, da je bila mladost naša tokratna rdeča nit, kajti na predlog našega mladostnega predsednika Đonota smo druženje zaključili z odličnim sladoledom Leone iz čudežne skrinjice v naših društvenih prostorih. Ne vem, ali je bilo zaradi sladoleda ali pa tudi zaradi mladostniške razigranosti, ki se še kar pretaka po naših žilah, ma mi smo po sladoledu v našem prostoru še kar malo zapeli in celo zaplesali. »Pa ne okrog govort!« Lahko se nam pa kdaj pridružite na kakšni naši dogodivščini, pa brez skrbi: kave, piškotov, sladoleda, čevapov in dobre volje nam nikoli ne zmanjka!

Anita Š.