Ko sva sredi sobotnega dopoldneva izvedela, da je umrla Anica, sva za trenutek obnemela in pomislila, koliko let smo se z Anico srečevali in sodelovali pri Društvu invalidov Ajdovščina – Vipava.

Anica je bila za mnoge izmed nas prvi kontakt z društvom, saj je že od leta 1991 delala kot tajnica, kar ni bilo lahko, saj se je število članov gibalo nad 800, vendar se nikdar ni pritoževala.

Pri Društvu invalidov Ajdovščina – Vipava je bila od same ustanovitve leta 1982, saj je rada pripovedovala, s kakšno vnemo in zagnanostjo so pridobivali člane, da je bilo društvo lahko ustanovljeno. Najprej je sodelovala pri poverjeništvu, kasneje pa je prevzela delo tajnice, ki ga je vestno opravljala dolga leta.

Zelo aktivna je bila tudi v socialni komisiji, saj se jo je stiska vsakega invalida globoko dotaknila. Osebno je poznala veliko večino članov, vedela za njihove stiske in težave ter v okviru možnosti pomagala velikokrat tudi s sočutno in prijazno besedo.

Veselila se je uspehov društva, sodelovala pri organizaciji izletov, srečanj in vseh prireditev društva. Anica je vseskozi dihala in živela z društvom. Svoje moči, znanje in sposobnosti je z vso srčnostjo in zavzetostjo razdajala društvu. Sebe ni nikoli postavljala v ospredje, ostajala ja skromna in predana društvu.

Za njeno prizadevno in neutrudno delo je leta 2002 prejela Zlati znak – najvišje priznanje Zveze delovnih invalidov Slovenije.

Tudi kasneje, ko ji je zdravje začelo pešati, je še vedno povprašala, kako je na društvu, saj je bilo le to globoko zasidrano v njenem srcu.

Draga Anica, hvala Vam za vse, za neizbrisen pečat, ki ste ga zapustila pri Društvu invalidov Ajdovščina – Vipava in da smo lahko bili z vami in vaši prijatelji.

Počivajte v miru!

Roman in Majda za Društvo invalidov Ajdovščina – Vipava