V zadnjih februarskih dneh smo se nekateri člani MIDS-a Ajdovščine in voditelji skupin za kakovostno staranje Medgeneracijskega prostovoljskega društva Ministrstva za obrambo iz cele Slovenije odpravili na srečanje s člani Društva slovenskih izobražencev in s Slovensko Vincencijevo konferenco v Staro mesto, in sicer v Trst. Ideja za druženje se je porodila že v septembrskih dneh. Organizatorji so se potrudili, da se je iz ideje rodil lep dan.

Avtobus je meril kilometre, čeprav je imel za seboj že dolgo pot, saj je pripeljal udeležence s Štajerske, Dolenjske, Savinjske, torej iz cele Slovenije. V Doberdobu smo se poklonili padlim Slovencem v 1. svetovni vojni. Čeprav rožlja orožje tudi blizu nas, smo si ob verzih ponarodele pesmi: »Oj Doberdob, slovenskih fantov grob,« obljubili, da se trpljenje ne sme nikoli več ponoviti. Vsaka vojna je strašna, vendar, po Cankarju, je bila 1. svetovna vojna za Slovence zelo, zelo huda. Zdelo se mu je, da gleda le podobe iz sanj, za resnico je bilo trpljenje prehudo. Več kot 36.000 Slovencev je žrtvovalo svoja življenja v nesmiselnem boju za svojega sovražnika. Skromnost spomenika iz kraškega kamna v Doberdobu prinaša veliko sporočilnost: »Nikoli več, nikoli več …«

V Sredipolju smo se pri kostnici poklonili padlim italijanskim vojakom. Več kot 100.000 jih je padlo, med njimi so bila tudi slovenska imena.

V popoldanskih urah nas je prijazna vodička popeljala po tržaških ulicah in trgih ter nam želela pokazati predvsem dele mesta, povezane z življenjem Slovencev. Že na pomolu nas je presenetila s Kettejevimi verzi, z njegovimi erotičnimi izpovedmi, ustvarjenimi ob morju, kamor ga je 20-letnega pripeljala vojaščina. Jetika, bolezen revščine, je prekinila njegovo življenje ob morju. Sem sta prihajala še Cankar in Murn, tudi Tavčar je bil pogosto njegov gost. Ob Zoisovi rojstni hiši smo se v mislih pomaknili do razsvetljenstva, k rojstvu našega gledališča, časnikarstva in do velike ljubezni do našega jezika in do knjig.

Tudi reformacija z rojstvom našega knjižnega jezika je pljusknila do Trsta. Trubar se je trikrat vrnil v Staro mesto. Tu je dobil prve nauke od škofa Bonoma, učitelja in svetovalca. Kot pridigar je tudi v Trstu razglašal v našem jeziku nove reformatorske ideje. Mesto ob morju je bogatilo ideje in zamisli tudi našim likovnim umetnikom. Nam sta bila predstavljena ekspresionist Černigoj in Spacal. Pri Spacalu smo se še dlje pomudili, saj je bila naša vodička njegova vnukinja. V nekaterih mogočnih stavbah se zrcali trud arhitekta Maksa Fabianija. Cilj našega potepanja po 'obmorskem Dunaju' je bil Narodni dom. Veseli smo bili, da smo vstopili v preddverje, kjer nas je prevzel poseben ponos. Naša skrbna spremljevalka nam je z živo govorico predstavila tisti zgodovinski dogodek, ko so plameni požrli dom, simbol Slovencev v Trstu. Na stebrih, ki sta ostala po požaru, smo prebrali odlomke Pahorjevih del. Moč avstrijskih vladarjev v Trstu je čutiti še današnji dan. Čeprav je želela italijanska oblast izbrisati sledove z novimi stavbami, ki jih je postavila v drugačnem, mediteranskem slogu, ji to ni uspelo. Pečat Marije Terezije, nikoli ni bila v Trstu, je opazen na obširnih trgih in ozkih ulicah, najbolj pa na stavbah mogočnih bank in zavarovalnic. Po njenem zakonu je bil Trst svobodna luka. To je privabilo mogotce različnih narodov in različnih veroizpovedi. Vsak narod je imel pravico do svojega jezika, veroizpovedi in šol. Torej, Trst je bil Evropa v malem. Njegovo ime pa korenini v keltskem jeziku. Danes je središče Tržaške pokrajine. Avstrijci so poskrbeli, da je že 1857 zapeljal vlak z Dunaja v Trst. Šele po 1. svetovni vojni je z mirovno pogodbo v Rapallu prišel pod Italijo. Obiskali smo židovsko četrt z ozkimi ulicami in visokimi stavbami. Iz besed naše spremljevalke smo spoznali, kako so živeli v mestu,  v svojem getu. Sinagoga je bila tudi tistega popoldneva pod budnim očesom italijanske straže.

Ko je mrak zagospodaril po tržaških ulicah, smo se premaknili v Peterlinovo dvorano, v zgradbo, kjer imajo sedež nekatera slovenska društva. Društvo slovenskih izobražencev in Slovenska Vincencijeva konferenca sta pripravila srečanje na temo Kakovostno staranje. Najprej smo člani ajdovskega MIDS-a prisotne pozdravili s kulturnim programom, domovinsko obarvanim. Sodeloval je tudi ansambel Naši fantje, ki so vedro raztegnili svoje instrumente. Posebna gosta večera sta bila doktorja z Inštituta Antona Trstenjaka, in sicer g. Ramovš in njegova žena, ki sta posredovala svoje izkušnje na področju kakovostnega staranja.

Vesela kapljica, darilo  vinske kleti Tomas iz Podrage, in okusna Alenkina potica ter še … so nam pognali veselje in kri po žilah. Obljuba, da srečanje ni bilo zadnje, nas je spremljala do avtobusa. Že v globoki noči smo rezali cesto po Krasu proti domu ter sklenili čudovit dan.

Irena Šinkovec, foto Franc Anderlič