Ob prihodu so si obiskovalci v avli lahko ogledali izbor razstavljenih del, le majhen del tega, kar je bilo izklesano v vseh letih. Projekcija fotografij na odrskem zaslonu je pred začetkom programa še dodatno prikazala utrip dela in dogajanja v manški skupini.

Program prireditve, ki ga je z izbranimi besedami povezovala Alenka Nussdorfer Bizjak, se je začel z nastopom Mostove kitarske skupine. Sledil je nagovor predsednika društva, Branka Lavrenčiča. Čestital je ustvarjalcem in se jim zahvalil, ker so s svojimi deli v veliki meri pripomogli k razpoznavnosti Društva Most v našem in širšem okolju, po vsej Sloveniji in izven nje. Poudaril je, da je Društvo Most edina univerza za tretje življenjsko obdobje v Sloveniji, ki ima v programu dejavnosti tudi kamnoseštvo. Na kratko je razložil delovanje Društva Most, ki je z 32 dejavnostmi na različnih področjih vpeto v družbena dogajanja in je odprto za vse, ki bi se mu želeli pridružiti.

Svoja videnja, vtise in doživetja pri druženjih z manškimi kamnoseki sta ubesedili Ivana Slamič in Dora Furlan. Slednja je opisala vzgibe in odzive na vključitev kamnoseštva v Mostove dejavnosti. Ivana Slamič je sprva kamnoseke spremljala le posredno. Ob nastajanju zbornika, ki ga je v sodelovanju s člani društva in na podlagi izčrpne kronike Marjana Polanca v glavnem uredila, pa so jo neposredni stiki s skupino prevzeli, da je zapisala: »Manško kamnoseško skupino, ki je ljubiteljska, amaterska v najžlahtnejšem pomenu, sem zares spoznala med nastajanjem zbornika.« In nadaljuje: »Kako iz obširnega gradiva in iz izjemno dobro vodene Polančeve kronike odbrati tisto, kar je za manške kamnoseke najbolj značilno. Kako izklesati njihovo pravo podobo, da bo v njej zaživela ljubezen do kamna, do učenja, iskanja, ustvarjanja. Do druženja in nastajanja skupine, ki jo oplajajo in ji dajejo moč spoštovanje, potrpežljivost, neizmerna solidarnost, vse povezano s kamnom.«

Na prireditev so bili povabljeni tudi strokovnjaki, poznavalci kamna in njegove obdelave, s katerimi manška skupina že dolgo sodeluje. Franc Kocjan, kamnoseški mojster iz Zagrada pri Škocjanu, je v slikoviti dolenjščini izrekel priznanje za zgledno sodelovanje, za ustvarjalne navdihe, za pristne odnose, ki so se sklesali na poletnih kolonijah v njegovi delavnici. S kratkim, a jedrnatim nagovorom, je Mario Mucic predstavil sodelovanje in povezanost manških kamnosekov z zamejskim društvom sKultura 2001 iz Štandreža. Skupaj so ustvarili in v prostor ob Soči, v Štandrežu in njegovi okolici, umestili večje skulpture in pomnike. V odsotnosti akademskega kiparja Jurija Smoleta, svetovalca in občasnega mentorja skupine, je povezovalka programa prebrala njegovi misli, ki jih zaključuje: »S srčnostjo in delom so dokazali svojo moč in željo po čudovitem ustvarjanju, ohranjanju kulture in odnosom do kamna, do prednikov in njihove zapuščine, ki se kaže v moči duha.«

In kot najpomembnejši del programa so bili na oder povabljeni kamnoseki. Animatorka Aljoša Jerkič je predstavila sedanjo manško skupino, v katero je vključenih 27 članov. V vseh letih je bilo v kamnoseštvo vpisanih 48 ljubiteljev kamna. Z leti se je število spreminjalo, 11 jih je odstopilo ali ostalo v Vrhpolju, 9 se jih je poslovilo za vedno, prihajali so novi. Skoraj nemogoče je našteti kaj in koliko je bilo v dvajsetih letih ustvarjenega, zase, za darila svojcem in prijateljem. Za zunanje postavitve kot so fontane, skulpture, pitniki, reliefi Križevega pota med Malimi Žabljami in Vipavskim Križem, spomenik Vstajenje Primorske na Križni Gori, pomnik žrtvam prve svetovne vojne v Štandrežu, reliefna upodobitve konjske vprege v soteski Bele, spomenik solkanskemu mostu in Soči. V sodelovanju z društvom sKultura 2001 nastaja kamnita Skupna hiša, spomenik ki je, bo, del programa Evropska prestolnica kulture 2025.

Nenazadnje o Mostovih kamnosekih mnogo pove podatek, da so v dvajsetih letih svoja dela prikazali na 136 skupnih in 10 samostojnih razstavah. Vse prikazano pripoveduje o ljubezni do kamna, o navdihih za ustvarjanje lepega, unikatnega, trajnega.

Glasbeno popestritev in obogatitev je med govornim delom programa prispeval Moški pevski zbor Razpotje. Z ubranim petjem ljudskih pesmi in prirejenim besedilom ene izmed njih je obiskovalce popeljal na obronke Vipavske doline.

Za zaključek je nastopila Folklorna skupina Most. Lep, slikovit prikaz ljudskega izročila v plesu in nošah. Ni bila izbrana slučajno. Več let je namreč spremljala kamnoseke na poletnih delavnicah na Braču in tam s številnimi nastopi navdušila prebivalce otoka in turiste.

Ob 20-letnici kamnoseške delavnice je Društvo Most izdalo zbornik Ko kamen oživi, ki v besedi, sliki in s podatki pripoveduje o delovanju in ustvarjanju ljudi, ki oživljajo kamen in hkrati klešejo kot kamen trdno medsebojno povezanost.

Dora Furlan, foto Igor Slejko