V vogalu travnatega dvorišča ob nekdanjem bifeju Nanos so arheologi naleteli na zanimivo odkritje – stopnišče, ki pelje v velban hram. Presenetilo jih je tako odkritje sam, kot tudi odlična ohranjenost najdbe, ki je gradbeno navezana na ostanke rimskega obzidja. 

Ajdovski plac je prvo obnovo doživel domnevno že pred koncem 15. stoletja. Leta 1507 je območje v posest dobila goriška plemiška družina Ellacher, ki je zgradila dvorec, hkrati z obnovo antičnega obzidja, domnevno ob vzhodnih vratih Kastre. Leta 1656 je dvorec kupil baron Ludvik Edling. Pod Edlingi se je Ajdovščina začela hitreje razvijati, tudi dvorec so prezidali in povečali. Okrog leta 1854 je posest odkupila družina Bolaffio, nakar je dvorec večkrat zamenjal lastnike. V njem je deloval okrajni urad, potem sodišče z zapori, med drugo svetovno vojno je del dvorca zgorel. Nazadnje je bil dvorec v lasti trgovske družine Križaj. Sin lastnika, priznani ajdovski arhitekt Svetozar Križaj, je sicer načrtoval obnovo dvorca, kar pa je bilo za tiste čase preveč utopično.

V šestdesetih letih 20. stoletja so dvoriščni zid z mogočnim rustikalnim portonom vred podrli in tako povečali prostornino osrednjega trga. Z gradnjo blagovnice Nanos je bil baročni dvorec dokončno izgubljen.   

Da je pod nekdanjim dvorcem ohranjen hram, se je med domačini že dolgo šušljalo, najdba je to le potrdila.