Že dlje časa je v Ajdovščini zorela ideja o predstavitvi bogate industrijske dediščine, ki se je skozi stoletja oblikovala ob Hublju. Tovrsten muzej bi seveda rabil dovolj velike razstavne prostore in občutna vlaganja, zato do uresničitve ni prišlo. V tem času pa se je korenito spremenil tudi odnos do klasičnega muzeja, v iskanju novih možnosti pa je prišlo do zamisli, da bi industrijsko dediščino predstavili na prostem, v obliki poti mimo obstoječih industrijskih objektov. Projekt je v tem trenutku že tako daleč, da ga je občina uvrstila na seznam, s katerim bo Nova Gorica kandidirala za Evropsko prestolnico kulture v letu 2025 in je k naboru idej za kandidaturo povabila tudi sosednje občine.

Koncept tradicionalnega muzeja, ki se je uveljavil konec  19. stoletja, se je nujno moral preoblikovati, saj je družba na prelomu tisočletja doživela ogromno sprememb, miselnih in tehnoloških. Bistvena novost je spoznanje, da zgolj prikaz predmetov v muzejskih zbirki ni dovolj, razstavljeni predmeti postajajo orodje komunikacije. Ljudje ne želijo biti zgolj opazovalci, želijo neposredno sodelovati, povečalo se je zanimanje za prikaz sedanjosti in ne zgolj zaprašene preteklosti. Poleg tega je tehnologija tako napredovala, da je za drugačen prikaz tematike neomejeno možnosti. Pri klasičnem muzeju je vsaj še ena težava, namreč dostopnost – ali kot pravi naš rojak Marjan Batagelj, direktor Postojnske jame, se odpiralni čas muzejev vse prevečkrat križa s tokovi turistov.

Vse to so imeli v mislih snovalci koncepta muzeja na prostem (Goriški muzej v sodelovanju z Lavričevo knjižnico), da torej razstava ne bila omejena na zgolj en, zaprt stavbni prostor, temveč bi urbana krajina sama obiskovalcu predstavljala tehnično dediščino Ajdovščine. Vseh točk po industrijski dediščini Ajdovščine bo 15, poti pa bosta dve - krajša in daljša. Vse točke bo mogoče obiskati po daljši poti, večino pa tudi po krajši. S tem želijo omogočiti ogled prav vsem ciljnim skupinam, tudi najmlajši ali starejši populaciji, ki jim fizično težje dostopne točke (Školj, Fužine …) ne bi bile dosegljive.

Pot je zasnovana tako, da se bo obiskovalec lahko ustavil dlje časa in izkoristil tudi drugo lokalno ponudbo, npr. obisk vinoteke, galerij, gostinskih lokalov, trgovin itd. Točke oziroma postaje ob poti bodo označene z majhnimi informacijskimi tablicami z osnovnimi podatki in QR kodo. S skeniranjem QR kode na telefon ali tablico si bo obiskovalec ogledal krajši avdio in video posnetek, fotografije in besedilo, seveda vse več jezično. Vsaka točka mora biti zato nekakšno samostojno in zaključeno doživetje, ki vzbudi zanimanje obiskovalca v tolikšni meri, da ta obišče še druge točke ali celotno pot. Obiskovalca bo od točke do točke vodil sistem GPS. Za uporabnike, ki ne bodo imeli mobilnih naprav, bo v TIC-u na voljo vodnik v tiskani različici.  

Te zgodbe obiskovalcu ne bodo zgolj suhoparno podajale dejstev o nekem objektu, temveč ga bodo poskusile vplesti v širši zgodovinski okvir in ga povabiti na prijetno popotovanje po industrijski preteklosti ter mu prikazati  vsakdanje življenje in delo posameznika v posameznem obratu oziroma tovarni. Cilj muzeja na prostem je tudi aktualizirati uspešne zgodbe, ki jih ajdovski podjetniki pišejo sedaj, ob tem pa še  s svežim pristopom pri predstavljanju zgodovinskih tem dodatno popestriti turistično ponudbo v Ajdovščini, ki bo na voljo vsem in ob vsaki uri.