Čeprav so nekatere okrogle življenjske prelomnice Ane Praček Krasna že mimo, druge pa tik pred vrati, rodila se je leta 1900 v Dolgi Poljani in umrla leta 1988 v Ajdovščini, je prav, da se spomnimo »ene najbolj znamenitih Slovenk«, kot jo označuje Mihael Glavan v spremni besedi knjige Newyorški razglednik. Skupaj z recitatorji Petrom Avbarjem, Petrom Bajnocijem in Ano Krečič nam je voditeljica prikazala življenje in delo te zanimive domačinke, ki se je Ajdovci še živo spominjajo, kako so jo polno zanosa in načrtov srečevali po Ajdovščini.  

Ko sem pred dobrim mesecem vzela v roke knjigo, potopis, Antona Ingoliča Pri naših v Ameriki, ki sem jo že dolgo imela namen prebrati, sem presenečena ugotovila, da je celo drugo poglavje posvečeno prav srečanju pisatelja z Ano Praček Krasna v New Yorku in s slovensko tiskano besedo, ki jo je skozi časopis Glas naroda širila med svoje rojake v novi domovini. Kajti dvajsetletna Ana je odšla v Ameriko. »…ker ni izgledalo, da bi se kaj kmalu poslovili Italijani od nas, sem se l. 1920 poslovila od domovine jaz, » je zapisala. Naprej je živela v Parkhillu blizu Johnstowna v Pensilvaniji, kjer se je tri leta po prihodu poročila z rojakom iz Dolge poljane Adolfom Krašno, nato sta se preselila v New York, pa v Chicago in spet New York. Že Ingolič opisuje, kako je opazil sicer slovenska imena zapisana v angleški obliki. Tako je tudi mož pri priimku opustil strešico in ostala sta Krasna, Ana pa je k svojemu imenu vedno bolj dodajala še en n. Ivana Slamič jo je lepo opisala kot »izseljenko, ki se ni nikoli popolnoma izkoreninila iz domovine, in povratnico, ki se v novem svetu nikoli ni popolnoma ukoreninila«.Kamorkoli je prišla, je bila središče družabnega in društvenega življenja. Leta 1949 je prvič obiskala svojo domovino, leta 1972 pa sta se z možem vrnila za stalno in živela v Ajdovščini. Toda čas, življenje, je šlo svojo pot. Tudi v domovini. Ajdovščina, čeprav jo imenuje »premili kraj« ni mogla biti več njen dom. Zdi se ji tuja in hladna. Dvainpetdeset let življenja v Ameriki, drugem okolju in kulturi, je naredilo svoje. Starejše kolegice iz knjižnice, sedaj že upokojene, se je še vedno živo spominjajo po njenih živahnih predstavitvah knjig in kako je potem temu vedno sledil »party«, kot je energična Ana rada rekla.

Prav poseben odnos je Ana Praček Krasna  gojila tudi do Lavričeve knjižnice. Iz knjižničnega arhiva je razvidno, da je ob smrti svojih sorodnikov ali znancev večkrat donirala knjižnici določena finančna sredstva, ki jih je knjižnica porabila za nakup gradiva ali kakšne prepotrebne opreme. Po svoji smrti (marca 1988) je knjižnici kot volilo zapustila nekaj denarja. S tem denarjem je knjižnica leta 1989 kupila prvi računalnik in tiskalnik, od Inštituta Josef Stefan računalniški program za spremljanje izposoje knjig VIR in tako med prvimi knjižnicami v Sloveniji začela z računalniško izposojo knjižničnega gradiva.

Večer je bil posvečen pesmim Ane Praček Krasna. Pesmi, objavljene v pesniški zbirki Za lepše dni (1950) so nastajale med obema vojnama, v njih se odraža delavski boj pa tudi vsa tragika socialnih razmer v rudarskem okolju. Na koncu je mislila že na tisti rod v novi domovini, ki ne zna več slovenskega jezika, zato doda v angleščini spremno besedo in pa dva prevoda Seliškarjevih pesmi. Dodatek pa je še cikel Souvenirs, v katerem so pesmi, ki jih je zapisala že v jeziku nove domovine.

Tik pred izidom je knjiga Ameriška Slovenka iz Vipavske doline, ki jo pripravlja Dorica Makuc s sodelavkami  Marijo Mercina, Heleno Uršič, Tanjo Bratina Kozamernik, Magdo in Nadjo Rodman ter Ivano Slamič.

Zdenka Žigon