Otrokom je bila zanimiva že sama stavba z velikimi okni, širokim stopniščem in visokimi stropi v prostorih. V meni pa je zbudila prijetne spomine na moja prva šolska leta, saj sem tu končala štiri razrede OŠ.

Najprej smo si v pritličju ogledali stare razstavljene fotografije, ki jih je gospod Edo za muzej pridobil od vaščanov. Otroci so se čudili, ker so bile vse »črne in bele in rjave«, povsem drugačne od današnjih. Že na stopnišču smo lahko občudovali prve in tudi najstarejše ohranjene predmete. Mimo velike makete prikaza vaškega potoka, mlinov, žag in luščilnic ječmena smo se pomaknili do dveh večjih razstavnih sob s številnimi starimi predmeti, starimi sto in več let, ki so jih uporabljali v kmetijstvu, gospodinjstvu ter raznih obrteh. Otroci so radovedno sledili pripovedovanju zanimivosti in opisovanju predmetov ter vedno zraven še kaj vprašali. Navdušeni so bili nad vsem, kar so videli in verjamem, da bomo v tem tednu veliko lažje kot sicer spoznavali življenje nekoč.

Muzejska zbirka je edinstvena in vredna ogleda. Postavili so jo vaščani in ne nekdo, ki bi bil za to poklican. Zato se v predmetih in prostorih samih čuti vso srčnost in čustveno vpletenost ljudi, ki so jo postavili na ogled za nas. Da bomo vedeli, kako je bilo nekoč ter da bomo to cenili in ohranili za prihodnje rodove.

Še enkrat iskrena hvala zakoncema Krašna za njuno gostoljubnost in izjemno predstavitev budanjske kulturne dediščine.

Klavdija Jerončič, razredničarka 1.a