Šturski rojak Filip Terčelj (1892 -1946), rojen v Grivčah, duhovnik, vzgojitelj, pisatelj in pesnik, je bil zaradi vztrajnega narodnega delovanja preganjan pod vsemi režimi, pod katerimi je živel - fašizmom, nacizmom in komunizmom. O njem, še manj o njegovi smrti, se vse do začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja ni smelo govoriti. Šele leta 1992 je izšla knjiga ajdovskega rojaka Marijana Breclja 'Filip Terčelj', v kateri je opisal njegovo tragično življenjsko pot, njegovo delo in literarno zapuščino.

Več kot dvajset let kasneje se je Ivan Albreht, duhovni pomočnik v Šturjah, dela lotil zelo temeljito. V tem času je sicer že veliko ljudi, ki so bili tako ali drugače povezani s Terčeljem, umrlo, pa vendar so se še našli pričevalci, ki so po sedemdesetih letih še kaj povedali. Avtor je v knjigi zbral različne dokumente, zapise in pričevanja, ki osvetljujejo Terčeljev lik, njegovo delovanje in ustvarjanje. Vendar ostaja njegova mučeniška smrt še vedno zavita v kopreno skrivnosti. Veliko nejasnosti je še okrog datuma smrti obeh, torej župnika Franca Krašne in Filipa Terčelja, in samega dogajanja okrog prekopa in prenosa njunih posmrtnih ostankov na davško pokopališče. Prav tako so izginila njegova še neobjavljena dela, kot je razprava Psihiatrija in pastoracija, ki jo je napisal ob delu z duševnimi bolniki v bolnišnici v Ljubljani.

Obsežno knjigo bogatijo številne fotografije in dokumenti, dodan pa je tudi popis Terčeljeva literarnega dela in seznam njegovih bogoslužnih pesmi. Albreht ga imenuje poet liturgije in Terčeljeve pesmi še vedno prepevajo pri bogoslužju. Njegove pesmi so uglasbili najvidnejši slovenski skladatelji.

Zanimivo je, da je istega leta kot Filip Terčelj v Ajdovščini bil rojen Danilo Lokar. Oba tudi pisatelja, a v različnih nazorskih svetovih. Pa vendar lahko pri obeh najdemo nekaj skupnega. Tako kot Danilo Lokar je tudi Filip Terčelj za svoje leposlovne črtice in povesti črpal snov iz domačega, vipavskega okolja in v njih srečamo, prepoznamo, domače ljudi.

Zdenka Žigon