Lepo nedeljsko jutro, eno tistih juter, za katere človek želi, da bi trajala večno. Sončna krogla je poslala prve žarke čez Nanos. Naša dolina je še spala v rahli meglici. Posamezni beli oblaki so plesali po modrini. Rojevalo se je krasno jutro.

Neustrašni planinci so že grizli kolena po pobočju Gore. Veselje, razigranost, smeh, včasih vrisk in pesem, v teh časih je utihnila. Osamljene njivice so se raztegnile visoko nad mestom, ki se je komaj prebujalo. Na njih se odpirajo prve pomladanske cvetlice ali se šele poslavljajo tiste, ki so razveseljevale čez zimo. Začne se gozd. Drevesa, eno je lepše od drugega. Med njimi je speljana steza, širša, na nekateri delih ožja. Zakaj si jo je človek v preteklosti začrtal prav na tem mestu? Povezava z dolino. Na levi te pozdravi smreka, lepotica. Zdi se, da seže do neba. Na desni mogočen hrast, ne eden, mnogo jih je, ravnih in krivih, vendar vsi lepi.

Prve skale in kamenje. Skale, lepe, različnih oblik in velikosti. Veter in dež sta jim skozi stoletja podarila čudovite oblike. Na eni od njih je človek narisal smerokaz, da bi opozoril na pravo pot.

Že prvi slovenski pesnik Valentin Vodnik je zapisal:

Sklad na skladu se dviguje

golih vrhov kamni zid,

večni mojster ukazuje:

prid zidar se les učit.

Da, lepota, umetnost in kultura.

Suha trava začrtuje stezo in jo varuje, da ostane v svojih mejah. Prostor je odstopila le posameznim znanilcem pomladi. Boječe trobentice komaj slutijo vigred, tudi osamljen zvonček pričakuje toplejše sonce. Lepota, sama lepota. Zdi se, da je sama sebi namen, kajti bila je, ko še ni bilo steze in tudi ne planincev.

Kaj pa je lepota? To je kultura, to sta veselje in moč za človekovo dušo in srce.

Skupina pohodnikov se že vrača. Vesel smeh napolni samotno stezo in … pozdravi, pozdravi. Tudi to je kultura: prijazen pozdrav, vesel nasmeh in srčen pogled.

Obstaja anekdota še iz Napoleonovih časov, češ da se Slovenci pozdravljamo, čeprav se ne poznamo. Da, to velja za pohodnike, planince in vsi si želimo, da bi se to tudi ohranilo: lepa navada, prijaznost  - kultura.

Pod robom Gore je človek v preteklosti skril kapelico v prošnji, da bi mu bilo življenje lepo.  Idila.

In na vrhu razgled. Naša dolina se je kopala v vedrem dnevu. Kamor je seglo oko, je bila lepota: stisnjena naselja, posejana po gričih, obdelane njive, širni vinogradi in po sredi doline srebrn trak. V ozadju morje, na severu zasneženi vršaci. Ena sama lepota, ki nam je bila podarjena za dom. Hvala.

V teh žalostnih časih, še posebej v mesecu kulture, iščemo moč za svojo dušo. Nekaj kulture je dandanes težje dosegljive, drugi del je poiskal novo pot do občinstva, tisti najlepši pa je zastonj. Ta nas nikoli ne razočara, vedno je na razstavi, samo pogledati ga moramo.

Irena Šinkovec, PD Ajdovščina