Logo MojaObčina.si

Ajdovščina

JUTRI
21°C
10°C
PET.
22°C
14°C

Kosovelovci pri koreninah zbora

Pevci zbora Srečko Kosovel so v nedeljo v Postojni imenitno zaključili jesensko trilogijo. Na regijskem tekmovanju so si pripeli zlato medaljo, potem ko so s celovečernim koncertom v polni dvorani v Lokavcu proslavili 75. obletnico zbora in se takoj nato podali v Apulijo, v pokrajino, kjer je bil zbor med vihro druge svetovne vojne ustanovljen in kjer je imel svoj prvi uradni nastop.

Nastope v pokrajini pod ostrogo italijanskega škornja so kosovelovci začeli na komemorativni slovesnosti v Barletti (50 km severno od Barija) ob spomeniku skoraj 1.300 padlim in umrlim z območja nekdanje Jugoslavije. V italijanski maniri je bila slovesnost zelo pisana, v slavnostnih uniformah številnih rodov italijanske vojske in policije, ob cerkvenih in političnih dostojanstvenikih, pa tudi dobro obiskana, s čimer dokazujejo, da cenijo prispevek tistih, ki so dali življenja za osvoboditev izpod fašizma in nacizma. Veleposlanik Republike Slovenije Tomaž Kunstelj se je zahvalil lokalnim oblastem, ker skrbijo za spomenik in ves ta čas ohranjajo spomin na žrtve druge svetovne vojne, med katerimi je bilo veliko število mladih Slovencev »…polnih sanj, idealov, načrtov in ljubezni, pa jim ni uspelo priti do doma.« V ta kontekst je umestil tudi začetke zbora Srečko Kosovel, v taborišče Gravina, kjer so pretežno Primorci svoje hrepenenje po rodni grudi najbolje izražali skozi domoljubno pesem. In zašumeli so temni bori ter ponesli bolečino tja čez jadransko morje …

Naslednja dva dneva so bili kosovelovci gostje v kraju Margherita di Savoia. Vezi so se spletle po naključju, ko sta brat in sestra Emanuella in Francesco Lopez pri pripravi zbornika o zgodovini kraja naletela na neodposlano pismo Franja Kravosa iz Žapuž, ki je kot pripadnik delovnega bataljona delal v tamkajšnjih solinah (zgodba je opisana v zadnji številki revije Peti maj). Soline, dolge 20 km, so res nekaj posebnega, bazeni so ločeni od morja s približno 100 do 200 metrov širokim pasom zemlje, zadnji bazeni so povsem vijoličaste barve in praktično že v mestu. Na poljih, kjer koncentracija soli še ni prevelika, mrgoli flamingov (menda jih je več kot 10 tisoč). Izhlapevanje pospešuje stalni veter in celo ulice v mestu so usmerjene tako, da ima veter čimbolj prosto pot do bazenov. Pričakovali bi, da je vmesni pas zemlje zaradi soli na obeh straneh nerodoviten, toda vulkanska zemlja, ki jo reke naplavljajo izpod ugaslega ognjenika v Apeninih, ima ogromno mineralov, največ železa, ob ugodnem podnebju (sneg pade enkrat na 7 let, pa še to za minuto), imajo kar tri pridelke korenja na leto, dva pridelka krompirja, itd, zastavonoša pa je njihova bela čebula, skorajda sladka. V teh solinah je podatkih Lopezovih v izredno težkih pogojih do kapitulacije Italije delalo najmanj 600 Slovencev. 

Po ogledu solin in muzeja so kosovelovci prepevali pri nedeljski maši in sicer priljubljeno latinsko mašo Vinka Vodopivca. Glas o dobrem petju se je med domačini hitro razširil in naslednjega dne je bila na celovečernem koncertu prostrana cerkev povsem zapolnjena. Dirigent Andrej Makor je prvi del koncerta izkoristil za utrjevanje tekmovalnega programa za Postojno, nato pa na kratko predstavil skladbe, ki jih je zbor pel na prvem koncertu v Bariju. Pri napovedi Bazoviške je bil zelo diplomatski rekoč, da gre za »majhno vasico na meji med Italijo in Slovenijo.« Je pa bila zanimiva izkušnja, prepevati Bazovico v italijanski cerkvi. Izjemnega odziva je bila deležna makedonska Bolen mi leži, očitno je publika začutila bolečino ob izgubi, ki se preobrazi v odločno borbo po svobodi (solist Aleš Kogoj). Zanimivo, da si je župan Bernardo Lodispoto, potem ko je predsedniku zbora Martinu Gregorcu predal občinsko plaketo o prijateljstvu, zaželel ponovitve skladbe Nos Hrabroslava Volariča. Stoječe ovacije pa so pevci doživeli ob skrbno izbranemu dodatku v Italijanščini. Še eno plaketo pa je kosovelovcem izročila lokalna turistična skupnost – soline, ki so botrovale nastanku kraja in dolga leta dajala kruh prebivalstvu, danes (po privatizaciji) zaposlujejo le še sto ljudi, zato se je mesto preusmerilo v turizem. Pozimi v Margheriti prebiva deset tisoč ljudi, poleti pa ga obišče po sto tisoč turistov. Dolgo plažo si deli kar 78 koncesionarjev z nepreglednim številom 'ombrelonov', morje pa se vsako leto 'umakne' še za nekaj metrov (na račun nanosa mivke).

V pokrajini, kjer je na milijone in milijone oljk, ni težko najti oljarne in zaradi slabe letine oljk v Vipavski dolini je v prtljažniku Stoparjevega avtobusa sveže stisnjeno olje povsem nadomestilo medtem porabljene vipavske dobrote. 

Toda pot je pevce klicala naprej, pravzaprav nazaj, h koreninam zbora. Gledališče Piccinni, najstarejše v Bariju, kjer je Simoniti s primorskimi pevci pred 75 leti tako uspešno spisal zborovsko zgodovino, je zaradi prenove še zaprto, toda tudi med vhodnimi stebri je mogočno zazvenela Juvančeva Slovenska zemlja, pred zvedavimi naključnimi poslušalci (in nenaključnimi v uniformah). 

Kakih 60 km zahodno od Barija, med Gravino in Altamuro se razprostira približno 10 km dolga planota, kjer je bog mlatil s praznim žakljem. Še danes na zakraseli planoti ne uspeva skoraj nič, ne ruj in ne brin, še ovce komaj kaj namulijo. Ni čudno, da so kraj izbrali za taborišče, ki še danes nosi oznako Campo 65. Skozenj je šlo na tisoče Primorcev, ki so jih zavezniki po kapitulaciji Italije zbirali na enem mestu. Tiste s tehničnimi znanji so dodelili tankovskim in drugim mehaniziranim enotam, tudi aviaciji, vešče z orožjem pa s prekomorskimi brigadami poslali v zaključne boje v Jugoslavijo. Kljub temu je Radu Simonitiju ostalo 40 pevcev, s katerimi se je v taborišču pripravljal za prvi koncert pred predstavniki zavezniških misij v Bariju. Prav veliko od nekdaj obsežnega taborišča ni ostalo (sprejelo naj bi 1.200 ljudi), le poveljniška stavba v sredini, nekaj stražnih stolpov na obodu in par zgradb z dobro vidnimi zapisi v slovenščini. In seveda veliko razmetanega kamenja, saj je taborišče do nedavnega uporabljala italijanska vojska kot poligon za vaje. Blizu je namreč vojašnica, kjer domuje 7. regiment bersaljerjev. Kot še en stranski produkt nekdanjega taborišča je tudi sodobna bolnišnica, ki so jo zgradili na temeljih stare. 

V Gravini je torej nastal zbor, kar na tem mestu, sredi ničesar, toda še vedno sredi vojne vihre, bojev, so nastale tudi številne pesmi, ki so pele o uporu, klicale k puntu, osvoboditvi izpod jarma, svobodnega življenja na svoji zemlji. Vse to se je prilegalo pesniški upornosti kraškega, primorskega pesnika Srečka Kosovela in njegovem pomenu v slovenski literaturi, zato je bila izbira imena povsem logična. 

Pečat tega časa, tako usodnega v zgodovini naroda, in njegova neponovljiva izpoved sta na sedanjo generacijo kosovelovcev sevala iz vsakega kamna, podrte barake, borne vegetacije taborišča št. 65. In še enkrat več se je oglasila kosovelovska himna – Kosovelovi Bori v Srebotnjakovi obleki.

 

Všečkaj objavo

Oceni objavo

Oglejte si tudi