Lokavške ustvarjalke ročnih del, ki delujemo pod okriljem Društva upokojencev Ajdovščina, si ob zaključku kreativne sezone vsako leto organiziramo izlet, na katerem se spoznavamo z novimi rokodelskimi znanji in veščinami ter se navdušujemo nad izdelki ustvarjalcev iz vse Slovenije. Poleg tega pa nam tovrstni izleti ponujajo tudi bogat vpogled v raznolikost slovenskih ljudskih običajev; da ne bi utonili v pozabo, skrbi nemalo društev.

Ker članic skupine ročnih del lokavških žena ni tako veliko, da bi napolnile cel avtobus, smo se z DU Ajdovščina dogovorili, da na izlet povabimo vse upokojence, ki bi se radi udeležili jurjevanja v Beli krajini. In tako smo se 24. junija 2023, v jutranjih urah, odpravili na najstarejši slovenski folklorni festival. Prvi postanek na poti je bil v mestu Žužemberk, kjer smo si ogledali čudovit srednjeveški grad, ki stoji nad reko Krko, nato pa smo se odpravili proti Črnomlju.

Ob prihodu v največje mesto, obenem pa tudi največjo belokranjsko občino, nas je sprejela znana rokodelka Tončka in ni minilo dolgo, ko smo že prisluhnili domačim pevcem ter godcem. Naša ušesa so poslušala znane ljudske pesmi: Pobledelo pole, Pastirče mlado, Lepa Anka ... Oči so se pasle na čudovitih kvačkanih vzorcih, pletenih izdelkih iz domače volne, belokranjskih pisanicah, glinenih in lesenih umetninah, ki so nastale izpod pridnih rok ustvarjalcev; v njih se odseva identiteta kraja, iz katerega izhajajo. Sejmarji pa niso pozabili niti na naše brbončice, ki smo jih razvajali z okušanjem črnomaljskih prest in belokranjskih pogač. Po sprehodu med pisanimi in dišečimi stojnicami smo se odpravili do Rudnika Kanižarica. Tam nas je pričakal rudar, ki je v času delovanja rudnika tam delal tudi sam. Povedal nam je, da rudnik sestavljajo trije deli: muzej, izvozni stolp in rudniški rov, nato pa smo si vse to še ogledali. V Kanižarici je nedaleč od rudnika tudi čudovit ribnik Mlaka, ki pa si ga je, zaradi hoje in vročine, ogledalo malo manj izletnikov.

Po okusnem kosilu smo se vrnili v središče Črnomlja na tradicionalno prireditev – jurjevanje; njen cilj je ohranjanje belokranjske kulturne dediščine, kulinarike in rokodelstva. Običaj, za katerega sta značilna ples in petje, poteka tako, da mladeniča, izbranega na jurjevo – Zelenega Jurija – odenejo v sveže zelenje, dekleta s pisanimi trakovi okrasijo mlado brezo, nato pa se začne sprevod. Tudi mi smo se po črnomaljskih ulicah za Jurijem spuščali k mirni reki, vse do mostu, kjer so zeleno preobleko Jurija vrgli v vodo in tako zaključili svoj obred. S tem pa zabave še ni bilo konec. Jurjevanje se v večernih urah preseli iz središča v izredno akustičen naravni amfiteater – Jurjevanjsko drago, kjer se odvija še celovečerni koncert. Večernega rajanja se nismo udeležili, smo si pa v spremstvu gospe Tončke ogledali Mestno muzejsko zbirko, ki nas je skozi arheološke ostanke, predmete, fotografije itd. popeljala od Ilirskih provinc do samostojne Slovenije. S predsednikom Društva upokojencev Ajdovščina Maksimilijanom Marcem sva se gospe Tončki, v upanju, da se kmalu spet srečamo, iskreno zahvalila za gostoljubje ter čas, ki si ga je vzela za nas. 

Po poti nazaj so se nam v mislih slikale podobe na visoke bele breze, Zelenega Jurija, hladen rudniški rov, muzej in predvsem prijazne ljudi. Bela krajina nam je ostala v tako lepem spominu, da smo ob prihodu v Ajdovščino na avtobusni postaji pred slovesom vsi skupaj še enkrat zapeli pesem Lepa Anka in zraven tudi zaplesali. Prepričana sem, da bomo to pesem nekje v sebi zaslišali vedno, ko se bomo spomnili na ta izlet, poln nepozabnih trenutkov.

tekst in foto Mojca Pergar, DU Ajdovščina