Kdo se ne spomni bivšega Hotela Planika, vsaj starejša generacija prebivalcev Ajdovščine in okoliških vasi zagotovo. Pa ne samo okoliških vasi. Cela Vipavska dolina vse tja do obeh Goric, do Tolmina in Idrije, mogoče celo do Postojne.
Hotel Planika je bil v svojih najlepših letih snidenje in oaza večjih zabav: ob sobotah so bili organizirani redni plesi, srečevanja prijateljev, večerje, družinske večerje. Slavnostno praznovanje za Martinovo«, ki je trajalo tudi do tri večere zapored s programom spreminjanja mošta v vino, novoletna praznovanja s silvestrskim večerom in drugi dan z Novim letom.
Vedno je prišel kakšen takrat želeni pevec. Spomnim se Iva Mojzerja, Majde Sepe, Simone Weis, Borisa Kopitarja in še bi lahko naštevala. Ob pustni maškaradi, na pustno soboto, nedeljo in torek, so se odvijali plesi in takrat so prišli v ospredje tudi domači ansambli in se predstavili občinstvu.
Planika je dala ogromno izučenih kuharjev in kuharic, mladih, ki so potem delali v drugih gostilnah, ali odprli svoj lokal.
Imela je močno in lepo ekipo natakarjev in natakaric, ki so se lahko primerjali s klaso in so odnesli marsikatero nagrado na tako imenovanih Gostinskih zborih.
Dogajali so se sestanki in seje (obstajala je sejna soba) raznih podjetij, odvijali so se sindikalni večeri … Hotel je imel opremljene vse sobe s televizorji.
Tudi za šport je bilo poskrbljeno. Imel je dvostezno kegljišče. Razna podjetja so imela rezerviran čas za svoje člane, da so lahko trenirali in potem so se odvijale tekme.
In če mi misli segajo nazaj v našo skupno državo Jugoslavijo, je bil Hotel Planika oaza zbiranja svojcev, staršev, ki so prihajali na obisk k fantom, ko so služili vojake v Ajdovščini in Vipavi. Za praznike, kot je bil 1. maj ali 29. november, je bila Planika premajhna za vse, morali smo iskati privatne postelje. In ne nazadnje tudi marsikateri politik, ko je potoval po teh krajih, se je ustavil v hotelu in tudi prenočil.
Prepričana sem, da sem naštela samo nekaj. Še marsikaj bi se našlo, saj sem bila dolgo priča mnogim dogodkom. Škoda, da kaj podobnega ni več. Toda to je že druga zgodba.
Ana
