Praznični popoldan se je že prevešal v večer. Nebo je bilo sivo, za obronki Krasa se je z zadnjimi močmi poslavljala žareča krogla, ki se je ta dan težko prebijala skozi oblake, vendar naša burja in …

S časom sva sklenili kompromis, zato sem se skoraj lenobno odpravila po naših gasah in po trgih.

Občudovala sem ustvarjalnost ljudi. Res so se potrudili, svetlobe je bilo še preveč. Vsak trg je imel svoje drevo, veliko drevesc, naravnih in umetnih, se je bohotilo tudi na balkonih, pred hišami, povsod. Lučka pri lučki, podobe različnih velikosti, oblik in slogov. Oči so se mi pasle na tem prazniku.

Sredi občudovanja me je pritegnilo izložbeno okno. Bilo je drugačno od drugih. Lastniki so namreč povezali rožje, nabrali so ga v vinogradu, v butaro in jo prepredli s pisanimi lučkami. Nadomestek za drevesce.

O, odnos do narave!

Ob tem sem se spomnila dogodka iz otroštva. V naši družini je namreč tata skrbel za drevesce. Vedno je bil bor. Že teden dni pred praznikom je mama prigovarjala, da mora biti letos res lepo drevesce. Tata je molčal. Predprazničnega popoldne smo otroci odšli z njim v Brdo, po bor. Prišli smo do prvega, res je bil lep, vendar tata je šel naprej, za naše besede se ni zmenil. Iskali smo do vrha hriba, večkrat zavili levo in desno, videli sto borovcev, vendar se je tata ustavil pri majhnem, šibkem drevescu, za nas nelepem, z redkimi vejami. Vedeli smo, da doma ne bo prav, pa smo nekaj pripomnili. Tata pa odločno: »Tega je manj škoda, ta ne bo zrastel. Veste, koliko let raste drevo …«

Svetovni voditelji ne bodo na svojih srečanjih z besedami rešili narave.

Irena Šinkovec